Izet Sarajlić

Moja babica in dedek sta umrla, preden sem izvedel, da ju iz Banjaluke v Istro v zgodnjih petdesetih letih ni prignala želja po boljšem življenju in zraku, polnem Jadranskega morja, marveč sta se tja umaknila pred ljudmi, ki jim ni bilo všeč, da sta plesala na ruske pesmi. Kaj bi govorila o tem, bili so pač časi, ko si šel iz Banjaluke v Zenico, od tam v Buje in iz Buj v Pulo, kakor so pozneje prišli časi, ko so zaprli puljsko gledališče, v katerem sta delala, in je moral dedek, takrat že gospod v letih, s trebuhom za kruhom v Zagreb.

To sprijaznjenje s časom je bilo najbrž nujno, da je lahko človek srečno preživel Jugoslavijo in da je sprejemal tudi tisto, kar se zdi danes marsikomu nesprejemljivo, da je lahko živel s partijo in partijci, si delil pisarne z udbovci, preživljal krize in pomanjkanja, a bil kljub vsemu srečen. Od tod vsa ta nostalgija, ki se zdi danes mnogim nedoumljiva in celo nedopustna.

Jugoslovani pač niso živeli v iluziji, da živijo v najboljšem od vseh svetov, vedeli so, kako je videti kapitalizem onkraj morja in gora, vedeli so, da ne živijo v demokraciji, in vedeli so, da komunisti niso nikakršni razsvetljenci. O tem so si pripovedovali vice, snemali filme in pisali knjige in se celo prepirali po časopisih. Nasprotno prepričanjem tistih, ki so se proti Titovemu režimu začeli boriti s tridesetletno zamudo, so Jugoslovani o maločem molčali. Morda le o Golem otoku.

Molk o njem je z leti zato postal del jugoslovanske mitologije, Sidran in Kusturica sta z njim osvojila Cannes, in morda se komu zaradi tega danes zdi, da smo o taborišču za staliniste povedali že vse, kar je bilo treba povedati, da smo to temo celo do konca izčrpali. A zamolčanih zgodb o Golem otoku je toliko, kolikor je bilo golootoških kaznjencev, spregovorili pa so v resnici le redki med njimi. Mnoge žrtve še vedno molčijo, mnoge pa so v svoji tišini umrle in jo zapustile svojim otrokom in vnukom.

O tem priča film Goli, mlade hrvaške avtorice Tihe K. Gudac, ki je na Festivalu dokumentarnega filma v torek osvojil glavno nagrado žirije Amnesty International. Film se začne z avtoričinim lahkotnim opisovanjem idiličnega dopustovanja z babico in dedkom v njuni kamp prikolici v Novigradu pri Zadru, tako podobnega vsem našim dopustovanjem. A z eno drobno razliko. Njen dedek Marjan je imel po telesu brazgotine, za katere nihče ni smel vprašati, kje jih je dobil.

Goli je film o molku, a ne o molku države Jugoslavije o najmračnejšem poglavju njene zgodovine, marveč o molku dedka Marjana, o molku njegove žene in hčerke, o molku njegovih prijateljev, bivših zapornikov, o molku, s katerim je odraščala avtorica filma. Tiha se sooči s tišino svoje družine, ker ve, da te ne more preglasiti nobeno vedenje o jugoslovanski zgodovini, ne vsi članki, knjige in filmi, ki jih že imamo o tej temi. Tišino lahko premagajo le tisti, ki molčijo, in zato Tiha počasi izvablja glas za glasom iz svoje mame in svoje sestre, ki sta se prostovoljno umaknili daleč stran od vrveža rojstnega Zagreba, v mir in tišino hrvaškega podeželja.

Resnična srhljivost filma Goli tako ni v izpovedih bivših kaznjencev, dedkovih še živih prijateljev, ni v popisovanju nečloveških grozot, pri katerih so jugoslovanski komunisti šli še korak dlje od nacistov, temveč predvsem v spoznanju, da je dedkova tišina določila tudi življenje njene mame in v veliki meri celo življenje njene sestre in nje same ter da je ta tišina ostala, tudi ko dedka že dolgo ni bilo več.

Zato je Tiha svoj film preprosto morala posneti. Nihče drug tega ne bi mogel storiti zanjo, nihče drug ne bi mogel spregovoriti v njenem imenu, nihče ne bi mogel zajokati namesto njene mame in sestre, nihče preglasiti njihove tišine, ker je njihova tišina, čeprav na las podobna vsem drugim tišinam, istočasno tudi neskončno drugačna. Ker je njihova. Tiha je zato morala postati glasna in zato nas njena zgodba, ki na neki način le obnovi, kar smo o Golem otoku že večkrat slišali, tako zelo pretrese, kakor bi bile to prve besede, ki bi jih nekdo izgovoril o njem.

Nigerijec Majid Hussain, borec za človekove pravice in član žirije, ki je nagradila film Goli, je dejal, da se ga je film tako močno dotaknil, da si ga je moral ogledati še enkrat. In še enkrat. Trikrat si ga je ogledal, a najbrž ne zato, ker bi ga pretresla brutalnost paranoičnega preganjanja informbirojevcev, saj v italijanskem centru za begunce, kjer dela, zgodb o brutalnosti različnih sistemov, tudi tega Evropske unije, nedvomno mrgoli. Prej zato, ker je premagovanje tišine v družini Tihe K. Gudac tako boleče, da se zdi, da je njena kamera skalpel, s katerim odpira svoje sogovornike. In ko naposled, ob skupnem obisku ostankov nekdanjega taborišča, tudi iz maminih oči pritečejo solze, so to tudi solze sreče.

Srečen je namreč, komur uspe spregovoriti. Ljudje to danes morda težko razumejo, danes, ko o Golem otoku vemo praktično vse, a o Golem otoku se ni nikdar molčalo le zato, ker se ni smelo govoriti, marveč tudi, ali predvsem zato, ker se ni moglo govoriti. In mnogi še vedno ne morejo. Mnogi še dolgo ne bodo. Zato bo molk še dolgo tu, ne glede na to, kako zelo bomo mi govorili o tem.