Telekom je v večinski lasti države. Njegov šef je dejansko njen »kader«, zato ga lahko država po potrebi vpraša, kaj bi se spremenilo, če bi namesto nje (države) lastnik podjetja postal nekdo drug, na primer kakšen slovenski tajkun ali celo kakšna tuja država. Zato Telekoma ne bi bilo treba »obkoljevati« s tajnimi agenti, še zlasti vojaškimi ne (ker se to ne sme), da bi država izvedela, kako bi prodaja podjetja vplivala na tisti del posla Telekoma, ki ga ta opravlja za potrebe nacionalne varnosti, tj. za potrebe komunikacijskih sistemov vojske, policije, diplomacije, varnostno-obveščevalnih služb, v širšem pomenu pa še gasilcev, nujne medicinske pomoči, velikih slovenskih podjetij itd., končno tudi na osebno varnost in zasebnost vsakega slovenskega državljana z mobilnim telefonom ali računalnikom. Kako bi to vplivalo na tehnološki razvoj in kako na strateške komunikacijske prioritete? Slovenija o posledicah prodaje Telekoma ni nikoli zares razmišljala. O tem ni, kot na primer Švica, izdelala več sto strani obsegajočih študij, ki bi osvetljevale varnostno, gospodarsko, tehnološko in medijsko dimenzijo prodaje. Vse je enostavno povozila nevzdržna privlačnost finančne perspektive, da od prodaje »zasluži« vsaj pol milijarde evrov. Slovenske vlade v prodaji Telekoma niso videle in ne vidijo »posebnih interesov«, tako kot jih v tem vidi na primer nemška vlada, ki bo preko nemškega telekoma postala lastnica tudi slovenskega.

Od naše oblasti bi pričakovali, da bo to najprej preverila in se šele potem odločila, ali Telekom, s stališča nacionalne varnosti, sploh lahko proda. Oziroma kaj mora narediti na zakonodajni ravni, preden ga proda, da bi zagotovila avtonomnost in tajnost delovanja tega dela komunikacijskega sistema. Ali vsaj, na kaj bodo morali biti pozorni njeni pogajalci med pogajanji z bodočim tujim kupcem, da bi v kupoprodajno pogodbo vnesli ustrezne varovalke. Vebrov primer razkriva, da vsega tega država ni naredila. Da ni premislila, kaj je njen nacionalni interes. Da ni opredelila, kaj pomeni Telekomov strateški pomen za Slovenijo. Da ne gre samo za to, da bo v prihodnje zlata jajca nosil tuji kokoši, temveč tudi za to, da država ne bo več zmožna zagotoviti tajnosti vitalnih državnih komunikacij. Je Telekom izoliran primer, ali pa zgolj razkriti primer, ki daje slutiti, da tudi o ostalih podjetjih, ki jih je že ali pa šele načrtuje njihovo prodajo, država ni zares ugotovila, kako bi to dolgoročno, strateško vplivalo na temeljna postulata vsake države – na njeno suverenost in nacionalno varnost?

V naši politični in medijski srenji se pogosto govori o strateškem interesu, ta pa se pogosto veže na geostrateške premise, kar se pri nas najlepše vidi v razpravah o Luki Koper in drugem tiru. Ali je državni nadzor nad Luko življenjskega pomena za delovanje slovenskega gospodarstva? Ali bi morebitni tuji lastnik ali koncesionar lahko s poslovnimi odločitvami odločilno spremenil slovenske razvojne programe ali možnosti? Zgodba se je začela banalno, pred leti, z nameravano prodajo Pivovarne Union belgijskemu Interbrewu. Takrat se je s pivom ubranil slovenski nacionalni interes, danes pa se s Telekomom več ne more. Zakaj vlada od Telekoma še pred svojo odločitvijo, da ga proda na trgu tujemu kupcu oziroma tuji državi, od uprave ni zahtevala teh podatkov?

Kaj pa se te dni dogaja s Telekomom? Podjetje, ki se poleg številnih nagrad ponaša tudi s prestižno nagrado za uspešno medijsko nastopanje, se je te dni pogreznilo v molk. Se je tako samo odločilo, so mu tako naročili ali jih nihče nič ne vpraša? Ali šef uprave Rudolf Skobe in njegova uprava nimata o tem ničesar povedati? Kaj pa na to pravi njihova služba za varnost? Telekomunikacije vendar niso mačji kašelj. Kot članica Nata se država mora zavedati, kaj pomeni v sodobnih razmerah kibernetska obramba. Ta postaja eno od glavnih torišč sodobnega delovanja zavezništva. Za to obstajajo službe, ki nad tem bdijo, pravila, prepisi in standardi, ki so obvezni za vse članice. Zavezništvo je bilo še pred sedanjo krizo odnosov z Rusijo za te zadeve zelo občutljivo. Že pred desetletjem smo bili priča prvega »kibernetskega napada« Rusije na Estonijo. Da so države postale članice Nata, so morale izpolniti zelo stroge in rigorozne varnostne pogoje na področju zakonodaje, organizacije in tehnologije varovanja ter zaščite vitalnih komunikacijskih sistemov. Izvajanje tega se redno nadzira in preverja. Za to ima država svoje organe, ki skrbijo – kajpak, vedno po črki zakona! – da so naše varnostne komunikacije primerno zaščitene in delujejo v skladu z dogovorjenimi standardi. Videti je, da je vlada »pozabila« tudi na te organe, ki bi ji lahko dali vsaj del odgovora, kaj bi pomenilo tuje lastništvo Telekoma.

Vebergate oziroma slečene »Vebrove gate« razkrivajo neverjetno hipokrizijo oblasti, ki ni sposobna ali voljna svojemu ljudstvu naliti čistega vina, zato ga vedno znova in znova razveseljuje s cesarjevimi novimi oblačili. Ljudje, ki so v prejšnjih vladah sodelovali pri odločanju o tem, da se Telekom proda, ne da bi zares naredili domačo nalogo, kaj bo to pomenilo za državo, sedaj brez sramu razlagajo, kako je ogrožena demokracija zaradi posega vojaških obveščevalcev v civilno sfero, in zahtevajo ministrovo glavo.

In Veber? O njegovih pravih vzgibih lahko samo ugibamo. Ali je želel zares na ta način, s pomočjo svojih vojaških obveščevalcev, lastnoročno preprečiti prodajo Telekoma? Ali pa gre še za eno njegovo »avtentično pobudo«, podobno tisti, da bi obrambni proračun izvzeli iz maastrichtskih kriterijev. Ne glede na motiv, kdor se v demokratičnih družbah znajde na tem ledu, temu po pravilu spodrsne. Gate gor ali dol.