Zvenelo je logično in izvirno. S tem Evropa Turčijo od leta 1963 naprej ohranja v položaju kandidatke, pokroviteljsko opazuje kradenje zemlje na Balkanu, z Ukrajino je sklenila sporazum brez drobnega tiska o odgovornosti, pri baltskih državah pa upa, da je z ruskimi manjšinami vse v redu. Na mejah Evrope se ne ve, kje so meje Evrope. Jasno je samo, da se bo Evropa širila.

V tem naš kontinent ni osamljen. Vzpostavil je svetovni trend. Ta teden smo obhajali dva praznika na isti dan. V Moskvi je Putin praznoval prvo obletnico priključitve Krima Rusiji. V Jeruzalemu je Bibi Netanjahu praznoval zmago na volitvah, ki mu je odprla pot do četrtega mandata predsednika izraelske vlade. Dogodka nista povezana samo z datumskim sovpadanjem, ampak s sorodnim razumevanjem meja države.

To ni samo politična doktrina, to je pop kultura. »Meje naše države so tam, do koder mi pridemo.« Tako so odgovarjali bradati četniki Vojislava Šešlja v Borovem Selu pri Vukovarju leta 1991, bradati kozaki Vladimirja Putina leta 2014 na cestni zapori med Simferopolom na Krimu in Mariupolom na ukrajinskem ozemlju, ter bradati goreče verni naseljenci Bibija Netanjahuja v naselbini Har Homa med Jeruzalemom in Betlehemom. Takšno je razumevanje politične geografije Kalifata Abu Bakra El Bagdadija in tako svet vidijo iranski vojaki, ki njegove sile izganjajo z Tikrita. Tam, do koder pridejo naše prodirajoče vojaške sile, tam so meje naše države. Vse drugo je propaganda. Meje, ki sta jih začrtali prva in druga svetovna vojna, so se relativizirale. Zdaj je samo še vprašanje, kdo bo do kod prišel.

Nekoliko presenetljivo so politiki začeli o tem iskreno govoriti. Vladimir Putin je ob prvi obletnici priključitve Krima dal vedeti, da je priključitev načrtoval mnogo prej, preden so se tam pojavili ruski vojaki brez oznak, in da je bila širitev ruskih meja del njegove nacionalne strategije. Prej ali slej bo tudi razložil, kakšna nacionalna strategija ga je vodila pri organizaciji upora v vzhodni Ukrajini in ukinitvi mednarodno priznane meje med državama. V Evropski uniji so takoj sklenili, da je takšno razumevanje oblikovanja novih meja nezakonito, in so proti Rusiji vpeljali sankcije. Ampak Rusija je v dobri družbi. Izraelski premier Netanjahu je v zadnjih dneh predvolilne kampanje po treh desetletjih okolišenja dal dve solidni izjavi, ki temeljita na trdnih in preverljivih dejstvih. Pri naselbini Har Homa na robu Betlehema je prostodušno priznal, da je lagal, ko je v svojem prvem mandatu pred dvema desetletjema dal ukaz za graditev naselja na zaplenjeni betlehemski zemlji na griču Džabal Abu Gnim. Takrat je rekel, da gre za naravno širitev Jeruzalema, ki ga je Izrael kljub resolucijam Združenih narodov priključil svoji državi po vojaški zasedbi leta 1967. Med zadnjo predvolilno kampanjo je nabiral glasove na skrajni desnici in je rekel, da je zgradil izraelsko naselbino, da bi preprečil prebivalcem Betlehema širitev njihovega mesta.

V sodobnem političnem jeziku rečeno, Izraelci razumejo Zahodni breg tako kot Rusi Krim. Oboji se pri tem sklicujejo na stare dokumente, zgodovino in delikatnost verskih prepričanj. Strategija se obnese. Vladimir Putin je z relativizacijo svojih zahodnih meja spremenil geostrateška razmerja v Evropi, pognal Nato v paniko in dobil letovišča na Krimu. Netanjahu je leta 1996 zmagal na volitvah z radikalnim nasprotovanjem mirovnemu sporazumu svojega ubitega predhodnika Jicaka Rabina. Bil je uspešen. Ko je nastopil prvi mandat, je bilo na Zahodnem bregu 100.000 naseljencev. Sedaj, ko je na pragu prevzema četrtega mandata, jih je tam pol milijona. To je viden rezultat njegove politične kariere. Popolnoma upravičeno je tik pred zmago zagotovil, da palestinske države ne bo. Zmanjkalo je prostora zanjo. Meje Izraela je začasno potegnil do reke Jordan in za to požel ovacije republikanske večine v ameriškem kongresu. Begunci v tem procesu postanejo nevidni.

Zgled je preveč vabljiv. Iran je politično dominacijo nad uničenim Irakom dopolnil z vojaško ofenzivo v Tikritu in širi vplivno sfero do meje s Sirijo, kjer že ima vojsko. Kalifat, ki je imel isti načrt, se dobro brani.

Prav ta trenutek si je Evropska unija izbrala za oživitev delovnega mesta posebnega predstavnika EU v bližnjevzhodnem mirovnem procesu. Fernando Gentilini mu je ime. Pa smo mislili, da evropska komisija nima smisla za humor. EU vztraja, da gre med Palestinci in Izraelci za mir, ne pa za kolonizacijo. V Libiji pa najbrž ne za vojno, ampak za težave v procesu demokratizacije po uspešni letalski intervenciji zveze Nato. Ponovno bomo slišali v nerazumljivem jeziku izrečene zahteve po miroljubnem sožitju, spoštovanju sprejetih dogovorov, pravici do samoodločbe narodov, palestinski odpovedi nasilju, priznanju pravice do obstoja in varnosti v spremljavi leporečja o tem, da EU ne podpira novih izraelskih naselbin na Zahodnem bregu. EU je tako kot miss sveta. Njena največja želja je mir na svetu.

To bi moralo razveseliti Putina, Netanjahuja, Ajatolo Hamaneja, Abu Bakra El Bagdadija, kralja Salmana in Bašarja Asada. Evropo lahko odmislijo. Najti morajo stik z Združenimi državami. Ni težko. Tam, kjer so vojaške baze, so meje Amerike.