Vse priznanje Zalarju, če je že dve leti prej našel drugačno možno pravno pot do istega cilja, toda »nadrejeno« vrhovno sodišče je izvedbo te poti preprečilo – nato pa je (v primeru somalijske deklice) ustavno sodišče stališče vrhovnega sodišča razveljavilo, le da ne po Zalarjevi zapleteni poti »prebijanja skozi težko pregledne goščave primarne in sekundarne zakonodaje EU«, ampak »po bližnjici«, kar z neposredno uporabo domače ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Meni se zdi to prav in pohvale vredno, Zalar pa se, razumljivo, čuti prizadetega, ker je bil njegov strokovni napor pri tem spregledan oziroma potisnjen ob stran.
V vprašanje, ali je bila tudi njegova varianta rešitve problema sprejemljiva in pravno korektna ali ne, se ne spuščam, ker preprosto nimam ne časa ne volje za to, da bi – ob že drugače rešenem problemu – skušal slediti Zalarju skozi vse labirinte skrajno zapletenega prava EU. Raje mu verjamem, da je vse pravne dileme ob tem pravilno razrešil on in ne vrhovno sodišče, ki njegove rešitve ni sprejelo. Bolj plodno bi bilo nadaljevati širšo, načelno razpravo tam, kamor sva jo pripeljala v dosedanji polemiki, torej o trikotniku »ustava-EKČP-pravo EU«. To zahtevno strokovno razpravo bo seveda nujno treba preseliti v strokovni tisk, toda tudi tukaj v Objektivu, kjer se je začela, želim vendarle tudi laični javnosti predstaviti svoj odgovor na nekatera Zalarjeva zelo sporna stališča. Predvsem zato, da se ne bi v laični javnosti, že tako nenaklonjeni pravniškim »nadmudrivanjem«, še bolj utrdilo prepričanje, da je pravo nekaj skrajno nezanesljivega, kar si vsak pravnik drugače razlaga, ne pa nekaj, kar naj bi z zanesljivimi in razumljivimi pravili urejalo naše žitje in bitje.
Bi bilo pretirano, če bi temu, torej očitnim slabostim sodobnega prava in pravnikov ter naraščajočemu nezaupanju ljudi vanj, rekli »razčlovečevanje prava«? Če parafraziram tisto svetopisemsko, da je bila sobota ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote, bi rekel, da je pravo nastalo zaradi ljudi in za njih, ne ljudje zaradi prava. Take preproste misli seveda ne morejo poenostaviti današnjega zapletenega sveta, lahko pa nam ga vendarle pomagajo razumeti in izboljšati, narediti vsaj bolj znosnega.
Sodnik Zalar seveda ni kriv ne za zapletenost sodobnega sveta ne za zapleteno pravo, ki temu skuša slediti. Ponavljam od zadnjič, da sem mu prav hvaležen, da je pogumno ugriznil v to kislo jabolko ter odkrito in pošteno, kot vsaj pri nas doslej še nihče, javnost opozoril na težke in nerešene pravne probleme, ki jih je v že tako preveč zapleteno pravo vnesla zdaj še »pravno-politična prestižna tekma« med pravom EU in EKČP. Ne strinjam pa se z njegovo pretirano zaverovanostjo v vsemogočnost in odrešilnost prava EU – še več, bojim se, da taka pojmovanja samo še pospešujejo »razčlovečevanje prava«. V to smer gre tudi Zalarjev »pravno-tehnični« pristop, pri katerem ga nič ne moti in se prostodušno strinja, da »stranke ta zapleteni trikotnik ne zanima in ga prav gotovo ne razume, ker ga tudi strokovnjaki dostikrat ne razumejo«. Pa se vam ne zdi, da bi v »človeškem pravu« stranke vendarle morale razumeti, zakaj so pred sodiščem zmagale ali izgubile?
Dalje, ob tej najini polemiki Zalar že na začetku ponovi, da se »tako kot prvič omejuje na pravno-tehnične vidike zadeve«. Simptomatično. Mene (in Terška) pa bistveno bolj zanimajo ravno tisti drugi (vsebinski, »človeški«) vidiki te zadeve. Kako pa je s tem, da naj bi vsaj s »pravno-tehničnega« gledišča jaz zagrešil »tri zmotne ugotovitve« o razmerju pravo EU-EKČP-ustava? Poglejmo.
Moja prva in glavna zmota naj bi bila v moji trditvi, da ima EKČP pri nas nadzakonsko veljavo in da se lahko neposredno uporablja. Po Zalarjevem mnenju naj bi bilo to sicer res, saj tako piše v 8. členu ustave – vendar, kar pa je samovoljno dodal kar sam, samo takrat, »kadar v konkretnem sporu ne gre za izvajanje prava EU«! Ne – tudi takrat, kadar gre! Če za poljudno predstavitev problema (podrobneje, če bo treba, v strokovnem tisku) poenostavim, da ima zakonodaja EU v hierarhiji pravnih virov položaj »domačega« in ne mednarodnega prava, torej »zakonski« rang (s tem da so predpisi EU zakoni višjega ranga od nacionalnih zakonov držav članic EU), medtem ko ima EKČP kot mednarodna pogodba nadzakonski rang, je zame s tem smiselnega razpravljanja konec. Razpravljali bomo, najbrž še dolgo, o tem, ali se je »zakonom« EU dolžna ukloniti tudi nacionalna ustava – ker nas je kar nekaj v Evropi, ki mislimo, da ne. Če bo EU kdaj postala država, bo morda drugače – zdaj to gotovo še ni. In Zalarjev argument, da »EKČP še ni formalno vključena v pravni red EU«? To naj skrbi organe EU – mene kot državljana Slovenije prav nič: EKČP je formalno vključena v pravni red Slovenije in je za nas zavezujoča. Pika.
Svoji gornji argumentaciji Zalar dodaja še trditev, da je moje nasprotno stališče »ena od tistih hitro navrženih izjav..., ki nimajo nobene zveze z realnostjo« – in da se o tem lahko poučim prek branja dveh njegovih teoretičnih prispevkov in ene sodbe. Sodbo dobro poznam in v njej na 30 straneh razvita Zalarjeva teorija na vrhovnem sodišču ni bila sprejeta – obeh člankov pa vsaj zdajle ne utegnem brati. In mi tudi ni treba, saj avtor sam pravi, da lahko tam najdem le »močne elemente ustavnega pluralizma« (nasproti mojemu »zagovarjanju hierarhije« med pravnimi viri). In to, da na to vprašanje v svojih člankih in sodbah gleda drugače kot jaz, naj bi dokazovalo, da moje stališče »nima nobene zveze z realnostjo«? Me prav zanima, če bo v nadaljevanju (po možnosti v strokovnem tisku) lahko navedel kaj bolj oprijemljivega o tem, kakšna je zveza mojih in njegovih pogledov z realnostjo.
In moja druga »zmotna ugotovitev«? Podobno kot pri prvi: »res je, kot navaja Krivic«, namreč, da v taki zadevi »zadnja beseda pripada domačemu ustavnemu sodišču«, ampak »pod pogojem, da je odločitev za stranko ugodna«. Saj je bila!
In tretja? Ta naj bi bila v moji podpori temu, da so ustavni sodniki zadevo rešili direktno po ustavi in EKČP, brez prebijanja skozi nepregledno goščavo prava EU. In zakaj naj bi bilo to zmota? Zato, pravi Zalar, ker ustava in EKČP omogočata somalijski deklici le prihod v Slovenijo, a »še nobene konkretne pravice ali iztožljive ugodnosti za dostojanstveno življenje v Sloveniji«, češ da ji te ugodnosti daje šele pravo EU. V tej točki je pa njegova nekritična zaverovanost v pravo EU res že hudo moteča. Prvič, če slovenski zakoni (celo brez upoštevanja EKČP) tujcu pri nas res ne bi dajali nobenih konkretnih pravic za dostojanstveno življenje tukaj, potem država s tako zakonodajo sploh ne bi mogla postati članica EU. In drugič: kolikor dodatna regulativa EU to nadalje izboljšuje, toliko bolje. Da, zdaj ko je somalijska deklica pridobila dovoljenje za prebivanje v Sloveniji, seveda zanjo veljajo vse ugodnosti ožjega in širšega »domačega prava« – nacionalni zakoni in »zakoni« EU, interpretirani v duhu pravic po EKČP, kadar so te še ugodnejše – in vse te pravice ji pripadajo ne glede na to, ali je bila v Slovenijo sprejeta po taki ali drugačni, »Zalarjevi«, »Erjavčevi« ali kakšni tretji poti.
Pa ne pozabimo: prvotno zamišljeno in zapleteno »Zalarjevo« pot je blokirala pravno zmotna in človeško neobčutljiva presoja vrhovnega sodišča, toda zdaj na koncu ji niti ustavno sodišče ni sledilo, ampak je do enakega izida prišlo »direktno«, brez zamudnega prebijanja skozi zapleteno goščavo prava EU – v praksi pa je bila medtem že realizirana tretja, »Erjavčeva« pot, ta pa sploh samo po slovenskem zakonu. A ta pot (prek sklepa vlade) je tako izjemna, da je uporabljiva le izjemno redko – odločitev ustavnega sodišča pa je odprla sistemsko, redno pot za zakonito in človečno reševanje tudi drugih možnih bodočih primerov. In pozivam sodnika Zalarja, naj svoje izvrstno poznavanje zapletenega prava EU še naprej uporablja tam, kjer brez tega pravična in humana rešitev primera sploh ni možna – ne pa za oporekanje preprostejšim rešitvam, kadar so te možne in celo že sprejete.
Morda bo to lažje sprejel, če ga spomnim še na znamenito raziskovalno načelo »Ockhamova britev«, ki preprostejši teoriji daje prednost pred bolj zapleteno – oziroma preveč zapleteni teoriji »obrije« vse odvečne pritikline in okraske. Pripisujejo ga angleškemu logiku iz 13. stoletja Ockhamu, ki je med drugim napisal takole: Numquam ponenda est pluralitas sine necessitate (Ne ustvarjaj množice brez nuje).
Preberite še:
