Kakšen je moj odziv na to? O tem si moram jaz sam pred vami priti na jasno. Sploh zato, ker sem bil doma, upam si tako misliti, zmerno do pretežno dobro vzgojen, po dobri stari navadi stare Juge, kjer je kot nenapisan (božji? Božje komunistični?!) zakon veljalo in delovalo, da imaš dobro razvit čut za skupnost. Sploh kot blokovski otrok sem živel v skupnosti, ki je premogla dobršno mero tega čuta, te vzajemnosti, skupnosti, komunalnosti, v dobrem smislu komunističnosti. Tudi če je ponoči prikričala kakšna ženska, da je ta stari nasilen in pijan, so naše mame in očetje brez pomisleka skočili v pižamah na hodnik in slabega Dioniza pomirili…

Kakšen je torej moj prvi impulzivni refleks na zgoraj zabeleženi vzklik, moralni stanovski vzklik? Moj prvi impulz je tisti, ki se zgane, še preden zadevo zavestno premislim. In ta izhaja iz mojega prvega sveta privajenosti v samoumevno, predrefleksivno držo vzajemnega čuta. Moj prvi instinkt je torej, ja, dajmo, delimo usodo, dajmo v skupno malho, saj smo na isti ladji. Potem pa pride zadržek. In o tem bi vam rad spregovoril. Že dalj časa me muči, ta zadržek, malone vsako jutro hoče na plano, hoče k besedi, in k vam, spoštovanemu neznanemu bralnemu občinstvu.

Göbbelsova metoda

Če vemo, da imamo v državi tri sektorje upravljanja, javnega, zasebnega in finančnega, smo na dobri poti k poanti, ki jo nameravam tu razviti. Da, krivdo nameravam kot predstavnik visokošolskega javnega sektorja enostavno, po enosmerni cesti prevaliti na druge, kot lahko ti, ostroumni bralec, že slutiš, kam moj pes umazano taco moli. Vsi ptiči na veji vedo, česar mediji, privatniki in finančniki nočejo priznati, a seveda vse prav dobro vejo. Zato pa hoče k besedi moj zadržek. Slabi krediti, ki so naredili luknjo v finančnem sektorju države, so nastali v »sožitju« vseh treh sektorjev: politike kot dela javnega sektorja, gospodarstvenikov, ki so brezglavo tvegali in kratkoročno špekulirali, sanjajoč o čeznočnem mastnem zaslužku na račun kogarkoli že, in finančnikov, bančnikov, ki so enako kot gospodarstveniki sanjali o božanskih maržah in obrestih, torej o čeznočnem bajnem bogastvu.

Ta štiri milijardna luknja, ki smo jo vsi skupaj zakrpali s povečanjem javnega družbenega dolga, skratka ni nastala v mreži javnega sektorja, je niso skopale bolnišnične sestre, gasilci, policisti, »zaslužkarski« zdravniki in profesorji in sodniki in notarji in sekretarji, pač pa bančniki skupaj z gospodarstveniki. Ti tako imenovani tajkuni. Kajti dajmo roko na srce in prst prislonimo na levo sence, in razločimo vsaj na besedni ravni dobre gospodarstvenike od malomarnih, bestijalnih (kako drugače naj opredelim človeka, ki je čez noč dobil več stomilijonski kredit in vedel, da ga ne bo nikoli vrnil…) tajkunov, ki jim, minimalno rečeno, radikalno manjka čut za skupnost. In še si upajo kričati o najvišji vrednoti prostega, svobodnega trga! Že vidimo, mi minimalno bistri duhovi, kam nas je ta prostaška prostost pripeljala.

Da, ti so glavni krivci za stanje. O tem ne čebljajo samo naši ptiči na naših vejah, o tem govorijo resni dokumentarci v tujih medijih: o podreditvi politike, države kot javnega prostora, kulture in življenja nasploh – finančnikom, tajkunom in drugorazrednim politikom.

In zdaj se lahko vrnem k svojemu zadržku. Od kod prihaja? Spomnim se, iz malhe spomina lahko mimogrede izbrskam neprijeten zgodovinski drobec, ko je Göbbels, Hitlerjev državniški adjutant, v svojem dnevniku (vsaj tam se ponavadi najdejo iskrene misli) tuhtal, kaj storiti spričo neuspehov na ruskem bojišču, kako to prikriti svojim ljudem, da ne bi prišlo do splošnega kravala? Česa se je domislil? Dajmo okrivit za to stanje javni sektor! Oni so krivi, ta počasna birokracija, pa sodniki, pa vsi javni kakor da uslužbenci hkrati! To je smiselna pot!

Je poanta jasna in še grozljiva za nameček? In točno to počne večinski del medijskega sveta, ovedeno v interesu kapitala, torej finančnega in tajkunskega sektorja – ali pa neovedeno, v splošnem resentimentu do vsega uspešnega. Kajti če kaj, si uspešno življenje danes zasluži skepso, vnaprejšnjo obsodbo, ogorčeno medijsko mnenje. Uspešni zdravniki, sodniki, profesorji, notarji… to je zalega! Tu je kotišče vsega zla naše družbe! (Si v grobu mane roke »dobri stari« Göbbels.)

Moj zadržek torej: če ne bi bilo jasne politične gonje proti izobraževalnemu javnemu sektorju, predvsem visokošolskemu (spomnimo se čudovite ugotovitve nekega drugorazrednega prvega politika države, ki je ugotavljal, da ti ljudje delajo šest ur na teden..., spomnimo se svežega dogajanja o zavestnem krčenju sredstev visokemu šolstvu, in to s strani ljudi, ki so v politiko prišli iz visokega šolstva!?), če ne bi bilo totalno neslane medijske gonje in hujskaštva proti (mojemu) visokemu šolstvu, bi zlahka ostal na krilih prvega impulza, ki prihaja iz mojega, našega otroštva in krepkejšega skupnostnega čuta: dal bi. Še več: prosil bi vesoljno slovenstvo, da stopimo skupaj vsi, damo tisti, ki lahko damo, par evrov, par deset evrov na mesec državi, kar tako na lepe oči, da se v par letih izvlečemo iz fekalij. Bi. To v meni živo brbota, ta lepi instinkt skupnosti in sožitja.

Več denarja javnemu sektorju!

Ampak: da bi to počel ob hkratnem klevetanju in okrivljanju za celotno krizo in obtoževanju o lenarjenju in nepotrebnosti in karkolizmu akademskega sveta? To je torej moj zadržek, ki v sebi goji ne le neki preprost »ne« tej izkrivljeni logiki, ampak goji še neko ambicijo. Ki ni, pojdite k vragu, neumna. Moj zadržek odgovarja: več denarja javnemu sektorju! Več denarja šolstvu, vrtčevstvu, visokemu šolstvu! Za začetek za tretjino več! Ne enako! Več! Da bomo čez trideset let končno lahko prišli do narejenih, izobraženih ljudi (z obrazom!), ki bodo v gospodarstvu, finančnem svetu in v politiki in javnem sektorju gojili, živeli in lebdeli na krilih tega tudi mojega prvega impulza skupnostnega čuta, ki zdaj tako radikalno manjka. In da se – to so sanje, ne pa tiste klavrne o čeznočnih zaslužkih! – zapremo v začaran krog skupnosti, ki iz čuta za skupnost (individualnih ljudi, jasno) ohranja, krepi čut za dobro skupnosti (posameznikov, jasno).

Je moj zadržek poleg tega, da je očitno ambiciozen, v svoji sporočilnosti tudi vsaj malo jasen? Če je, bi – spet hiperambiciozno – pričakoval, da mediji vsaj enkrat samkrat objavijo bombastično novico, da javni sektor radikalno in čim prej potrebuje za tretjino več denarja, saj gre menda ja za prihajajoče generacije in tudi nas same, ki menda ja hočemo boljše življenje, ki ga ni brez utrjenega telesa (vzravnana hrbtenica), vzgojenega srca (čut za skupnost) in bistre glave (samozavest, jasna prihodnost).

No, dragi moj zadržek, hvala ti, da si me rešil slabe vesti, ker nočem dati kar tako nazaj težko prigaranih evrov, ki bi jih moral dati iz slabe vesti zaradi moje potratne nebodimetreba mizerne eksistence. In dajva, potrpežljivo počakajva na prvo blagovest, na prvi evangelij, prvo tako ta pravo novico v medijih! Tako, ki ne bo tele-vizijsko gledala v nova vrata, ponavljala v skupno noč iste bedastoče, in imela ob tem dobro vest, ker misli na prihodnost mojega, tvojega, njegovega otroka, naših otrok, ki tako ganljivo pojejo v pevskih zborih. Dajte no, vsi mi, pomislimo na te pevske zbore z našimi otroki, in iz tega izhajajmo, ko mislimo na državo, javni sektor, ki vzgaja, izobražuje, oblikuje, formira nove zrele, pametne, vzravnane ljudi!

Janko Lozar, profesor oddelka za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani