Prvi pravi Slovenec, ki sem ga videl v živo, je bil Brane Oblak – star sem bil deset let, ko je zabil gol Proleterju iz Zrenjanina za 1:0 – prvi sneg v življenju pa sem videl pri petnajstih, ko se je moja pokojna babica križala in napovedovala konec sveta. Pa vendar smo bili tiste pomladi leta 1974, ko je Oblak zabil gol Proleterju, vsi v ulici ponosni na novo velikanko bratov Gorišek, na kateri je Walter Steiner poletel 169 metrov in svetovni rekord iz Oberstdorfa vrnil domov, v Planico, kamor je vedno sodil.

To je bilo daleč pred Bojanom Križajem: nismo se še razumeli, niti se poznali, in vendar smo tri leta pozneje, ko je Bogdan Norčič kot predskakalec v Planici poletel nepredstavljivih 181 metrov, svetovnega rekorda pa mu niso priznali, ker se je dotaknil snega, ponoreli, kot če bi sodnik Hajduku razveljavil gol v finalu pokala državnih prvakov.

Vse od takrat ne mine naša ljubezen do tega nenavadnega, veličastnega športa. Že kmalu ni bilo več nikakršnih težav v sporazumevanju s Slovenci – s poročili iz Bežigrada v nedeljskem športnem pregledu smo se slovensko naučili veliko pred Pankrti in Lačnim Franzom, nekaj let zatem v vojski končno spoznali prve prave, žive Slovence, in za konec pa pošteno naliti končali v nekem parku po poslovilnem koncertu Pankrtov v Tivoliju – ostala pa bo Planica kot nepojasnljivo obče mesto naših zasebnih geografij.

Ostala bo nerazumljiva in povsem nerazložljiva ljubezen Dalmatincev do čudne navade severnjakov, da se na smučeh spuščajo po hribu navzdol in pristanejo nekje ob vznožju, ostala bo povsem trapasta navada, da se vsako leto začne s prenosom valčkov iz zlate dvorane dunajskega Musikvereina in skokov iz Garmisch-Partenkirchna – kjer se je letelo komaj sto metrov, kar se je nam, bahavim Dalmatincem, ki se v življenju nismo povzpeli na višino, s katere se ne bi dalo skočiti v morje, po Planici zdelo kot otročarija, nekaj podobnega kot ženski smučarski poleti.

Potem je '84 v osovraženem Oberstdorfu veliki Matti Nykänen poletel 185 metrov, in to je bilo zadnjič, da svetovni rekord ni bil podrt v Planici. Že naslednje leto je čisto povprečen ameriški skakalec Mike Holland na velikanki bratov Gorišek senzacionalno poletel meter dlje, in vse od takrat se je svetovni rekord za stalno preselil v našo Planico, da bi se lahko mi v Splitu ves preostanek življenja hvalili, da imamo svetovni rekord v smučarskih poletih. Stara letalnica nas je tako naučila povsem nove in neznane kulture, navijanja za športni rezultat namesto za »naše«: kajti »naša« je bila Planica, in povsem nepomembno je bilo, ali bo svetovni rekord na njej postavil Matti Nykänen, Andreas Felder ali Primož Ulaga – vsak je bil »naš«.

Medtem se je zgodilo marsikaj, razpadla je država, v kateri je bilo mogoče, da so bili Dalmatinci ponosni na slovensko smučarsko letalnico, in ostala sta samo še dunajski novoletni koncert in turneja štirih skakalnic kot ogrevanje za Planico. Še smo s kotičkom očesa pogledovali tja in bili ponosni kot nekoč, ko je leta 1994 Toni Nieminen v Planici prvi v zgodovini poletel več kot dvesto metrov.

Po tistem smo se s Slovenci bolj ali manj mirno razšli, o nekaterih stvareh smo se dogovorili kot ljudje, nekatere dali na mednarodna sodišča, si razdelili polja in karavle, Istro in Piranski zaliv, prekmursko gibanico in Jakova Faka, le dve stvari sta nam ostali skupni, »naši«: jedrska elektrarna Krško in Planica.

Ko so tako pred štirimi leti Norvežani obnovili stari Vikersundbakken in je Johan Remen Evensen na njem z 243 metri končno podrl šest let star rekord, tistega, ki ga je postavil rojak Romören v Planici – torej »naš« – smo zato ponoreli, kot če bi Hajduk izgubil finale v ligi prvakov. Svetovni rekord na Norveškem je zvenel kot prevara, cenen kitajski ponaredek: originalni, pravi rekordi v smučarskih poletih, to vsak ve, se delajo samo v Planici. Ena od možnih definicij Jugoslavije bi zato bila tudi tale: to je bila država, v kateri je bilo mogoče, da dvajset let po njenem razpadu Norvežan na norveški letalnici vzame svetovni rekord drugemu Norvežanu, Dalmatinci s splitskih Grip pa se čutijo ogoljufane.

Pred mesecem dni je Zoran Predin na začetku koncerta v Splitu ponosno seznanil publiko, da je Peter Prevc na Vikersundbakknu to jutro prvi v zgodovini poletel 250 metrov. S toplim aplavzom smo pozdravili ta športni podvig, toda mi iz naše generacije – otroci Planice – nismo delili Zoranovega navdušenja. To, da je svetovni rekord, in to še z zgodovinskim poletom četrt kilometra podrl Slovenec na osovraženi norveški letalnici, smo mi, Dalmatinci, občutili kot izdajo. Kot če bi Zujo Mladinić odšel iz Hajduka v Dinamo in nam ga zabil z volejem z dvajsetih metrov. Bi se, jebiga, res morali veseliti tega gola? Ponosni Slovenci se zaradi mene lahko veselijo, a kar se nas tiče, je Prevc zabil za Vikersundbakken.

Zato smo mi na južnih obronkih komaj dočakali obnovo Planice. Zdaj čakamo samo še kakega Mika Hollanda, da se svetovni rekord iz osovraženega Vikersundbakkna vrne domov, v Planico, kamor je vedno sodil. Da bo svet spet tak, kot mora biti, in da se mi, Dalmatinci, več ne živciramo. In da se lahko preostanek življenja hvalimo, da imamo svetovni rekord v smučarskih poletih.