»Ko sem kot mlad košarkar živel v New Yorku, kjer sva z mamo kasneje odprla tudi prvo podjetje, sem se na sestanke vozil s kolesom,« razlaga Niko Klanšek. »Rad kolesarim, a me je motilo, da sem na cilj vedno prispel prepoten.« Rešitev je bila električno kolo – takšno, ki kolesarju daje občutek, da poganja pedale, a obenem z elektromotorjem prispeva dovolj moči, da kolesarjenje ni preveč naporno. Nastal je FlyKly, električno kolo, ki ima motor in vso ostalo potrebno tehnologijo vgrajeno v pesto zadnjega kolesa. Ko ga poganjate, vam motor pomaga poganjati, ko pedale vrtite nazaj, motor zavira. Zaviranje ni zelo močno, zato morate zavirati tudi z ročnimi zavorami. Pri vrtenju pedal nazaj in zaviranju z motorjem pa se energija vrača v baterije. S tem se podaljšuje domet kolesa, ki ga Klanšek – v odvisnosti od več pogojev – ocenjuje na šestdeset kilometrov. Njemu se je z enim polnjenjem in pravilno nastavitvijo motorja, ki poteka prek pametnega telefona, sicer uspelo pripeljati tudi iz Ljubljane do Ankarana. »Po vseh klancih navzdol, zlasti čez Črni Kal, sem dosledno vrtel pedale nazaj in polnil baterije,« je visoki svetlolasec razložil svoj podvig.

Podjetje FlyKly, ki je registrirano v New Yorku, podružnično pisarno pa ima v Trnovem v Ljubljani, sodi med startupe. To so mlada podjetja na začetku poti, ki večinoma izkoriščajo rast tržišč mobilnih naprav in informacijske tehnologije (IT). Okrog svoje zamisli pametnega električnega motorja, vgrajenega v zadnje kolo, je Klanšek v Sloveniji zbral pet kolegov. »Stoodstotno sem bil prepričan, da mi bo uspelo,« pravi Klanšek. »Tudi ko sem moral za idejo žrtvovati osebno življenje in udobje.« FlyKly je nastajal po principih vzpona garažnih podjetij, ki so se z leti prelevila v multinacionalke. Začeli so iz nič, velikokrat z idejo, ki je izhajala iz osebnih potreb po določenih izdelkih oziroma izboljšavah, z minimalnimi stroški in tudi z velikim poseganjem v osebna življenja. »Ustanovitelji slovenskih startupov so večinoma pripadniki generacije, ki ji v slovenski družbi pravijo 'izgubljena generacija',« so zapisali na internetni strani slovenskega podpornega sklada za startupe Silicijevi vrtički. »Stari so med petindvajset in trideset let, visoko izobraženi in visoko produktivni. Veliko jih živi in dela v tujini, a so med seboj tesno povezani v skupnost. Ali jih bomo označili za izgubljene oziroma pozabljene, je odvisno od nas.«

Presežek denarja

Klanšek je imel pri razvijanju kolesa pred seboj nekaj temeljitih izzivov: v majhen prostor v dovolj trdnem, vodoodpornem ohišju je bilo treba spraviti motor, baterije ter sprejemnik in oddajnik bluetooth, ki omogoča povezavo s pametnim telefonom. Ta uporabniku sporoča statistične podatke o vožnji in prek njega je mogoče urejati nastavitve, kot je moč dodatnega poganjanja, moč zaviranja ali zaklepanje motorja, ki deluje kot »ključavnica«.

Novembra 2013 je bila zadeva zrela za trg, manjkal je le še denar. »Spraševal sem tudi pri bankah, ali bi mi dale kredit,« se spominja. »Vsi so odkimavali z glavami. Priznali so, da je ideja dobra, a banke se tega ne grejo.« Klanšek je s kolegi zagnal kampanjo za množično zbiranje zagonskih sredstev na spletni strani Kickstarter. Prvotni cilj, da bi zbrali 100.000 dolarjev, s katerimi bi lahko začeli proizvodnjo, so dosegli že v dnevu in pol. Prvotno so za zbiranje načrtovali štirideset dni. Denar je prihajal od kolesarskih navdušencev iz Evrope in Amerike, ki so jih Klanšek in njegova ekipa več mesecev poprej informirali o tem, kaj načrtujejo. »Kolesarji v večjih mestih so organizirani v klube ljubiteljev kolesarjenja. Ti so bili naš glavni cilj,« pravi Klanšek. Po doseženi mejni vrednosti 100.000 dolarjev, ki je omogočila začetek proizvodnje, pa se tok denarja ni ustavil. V štiridesetih dneh se je nateklo kar 700.000 dolarjev. »To je bila za nas povsem nova situacija,« pravi Klanšek. »Ugotovili smo, da si lahko privoščimo izboljšave prvotnih načrtov in da lahko motor izdelamo v kar pol manjših dimenzijah.« To pa je pomenilo, da se bo dostava izdelkov zavlekla. Vsi, ki so jeseni 2013 za kolo vnaprej plačali 590 dolarjev, so pričakovali, da ga bodo po pošti prejeli nekje okoli maja 2014. »Izboljšanje dizajna pa je zadevo zavleklo do novembra 2014,« je skomignil z rameni Klanšek.

Breme – tudi jezo naročnikov – je prevzel na svoja široka ramena. »Da bodo kolesa prejeli kasneje in da je to dobro tudi zanje, smo strankam skušali razložiti z dopisovanjem po emailih. Jaz pa sem kolo osebno predstavljal na turneji po vsej Evropi in v ZDA. Srečeval sem se s skupnostmi kolesarjev v mestih, da so lahko v živo videli, za kakšen izdelek gre, in da so lahko zgradili zaupanje v nas.«

Poslovna etika – v odnosu do strank in v odnosu do kolegov iz drugih podjetij – je temeljno vodilo vzpenjajoče se startupovske skupnosti. Če poslovnega partnerja nategneš, v IT sceni nisi frajer, ampak bedak – tako startupovci komentirajo siceršnje slabe poslovne odnose v slovenskem okolju. Med seboj so startupovci tesno povezani, res pa je, da je denimo Klanškova prvotna ekipa zaradi nesoglasij razpadla... O tem Klanšek ni hotel govoriti. Prikimal pa je, da je bilo dogajanje za vse stresno.

Slovenski starupovci se večinoma osebno poznajo in vedo, kaj delajo drugi. Uspehov drugih se veselijo. Niso si neposredno konkurenčni, saj je – kot pravijo – v globalnem IT okolju za vsakogar dovolj prostora. Med seboj si pomagajo s poslovnimi in tehnološkimi nasveti.

Pomagajo jim tudi »angelski investitorji«. Ti niso klasični posojilodajalci oziroma vlagatelji, ki bi pričakovali povrnitev vložka za vsako ceno. Angelski investitorji za startup podjetja, ki jih vzamejo pod svoje okrilje, skrbijo kot za svojega otroka. Večinoma izkušeni podjetniki, ki imajo za seboj že nekaj uspešnih zgodb, startupov, ki so jih pripeljali do vzdržnega poslovanja oziroma do prodaje, mladim podjetnikom pomagajo z nasveti. Predvsem pa prevzemajo del (precejšnjega) tveganja.

»Naš kriterij, katero startup podjetje izbrati in ga podpreti, je, da ima sposobno in ambiciozno ekipo z izdelkom, ki cilja na globalni trg,« je bil jedrnat Andraž Tori iz podjetja Zemanta, ki kot investitor sodeluje v slovenskem investicijskem skladu Silicijevi vrtički. »Hkrati pa moramo kot investitorji čutiti, da lahko podjetju vsebinsko pomagamo – z izkušnjami in s povezavami.« Tori dodaja, da pri vsakem od podjetij, v katera investirajo, iščejo tudi »nekaj, kar podjetju da tako imenovano 'nepravično prednost' na trgu«. Včasih je to izjemen ustanovitelj, drugič tehnologija, tretjič lov na zanimiv globalni trend.

V podobnem položaju kot današnji startupi je bila Zemanta pred osmimi leti. Leta 2008 sta Tori in Boštjan Špetič, ustanovitelja startupa, ki je razvilo pripomočke za lažje ustvarjanje spletnih vsebin, od investitorjev prejela prvi milijon evrov. Kasneje je Zemanta prejela še več milijonov in za letošnje leto napovedujejo preboj na trg z novim orodjem za semantično analizo spletnih besedil, ki bo podlaga za nove oblike spletnega oglaševanja. Ali bo nov izdelek uspel, bodo preverili že v prvi četrtini tega leta. Zemanta je – kljub večmilijonskim prejetim investicijam – še vedno startup. Po drugi strani pa je izkušeno podjetje, ki lahko svetuje drugim. »V slovenskem okolju predvsem primanjkuje izkušenih investitorjev na začetnih stopnjah,« pravi Tori. »To skuša reševati naš sklad.« Osemnajst investitorjev Silicijevih vrtičkov, ki so zbrali 300.000 evrov, je lani podprlo šest vzpenjajočih se podjetij. Med njimi niso le računalniška podjetja, temveč tudi Flaviar, ki se ukvarja z distribucijo in degustacijo žganih pijač, Sphericam, ki je razvil sferično kamero, ki zajema 360-stopinjsko sliko, ter Eurosender, ki ponuja nov, cenejši način distribucije paketov po Evropi. Sklad je v startupe vložil 20.000 do 40.000 evrov, s katerimi je pridobil od 5- do 15-odstotne deleže v podjetjih. Vrednost slovenskih startupov sicer strmo narašča in se danes giblje okoli šeststo milijonov evrov. Od leta 2006 do danes so zbrali skupaj 130 milijonov evrov zagonskega denarja, od tega zgolj v lanskem letu okoli šestdeset milijonov. Lanskoletni »zmagovalec« je bilo podjetje Layer, ki ponuja komunikacijsko platformo za mobilne aplikacije. V enem letu so zbrali kar 14 milijonov dolarjev (13 milijonov evrov). Na tretjem mestu je z desetimi milijoni podjetje Bitstamp, slovenski servis za nakup in prodajo virtualne valute bitcoin. Investicije v potencialno donosna podjetja so prišle iz tujih investicijskih skladov tveganega kapitala.

Kje so pa stroji?

Domače banke startupov večinoma ne podpirajo. Ena od ovir je denimo, da podjetja nimajo nepremičnin, ki bi jih bilo mogoče zastaviti za posojilo. Težava je tudi v tem, da njihove finančne potrebe zaradi izredne rasti rastejo hitreje od rokov, ki so jih predvideli bankirji. »Pogosto problem nastane denimo pri pridobivanju premostitvenih bančnih posojil za širitev posla,« pravi dobra poznavalka področja Gaja Zornada, predstavnica organizacije Internetweek, ki skrbi za startupovsko skupnost. »Ker mlada podjetja banki ne morejo prikazati leta bilanc, da bi se kvalificirala za kredit, ki ga za obratni kapital potrebujejo že v naslednjem letu, ostanejo brez njega. Čeprav bi bila kredit sposobna poplačati krepko pred rokom.« Tudi kasneje, ko podjetja že zrastejo in imajo stabilno poslovanje, jih na bankah sprejemajo s privzdignjenimi obrvmi.

»Vprašajo nas, kje imamo stroje,« sta se ironično zasmejala Andraž Logar in Matic Bitenc, podjetnika iz Kranja. V oranžno prepleskani pisarni s pogledom na osončeno polje ob desnem bregu Save je bil njun smeh nalezljiv. Logar pravi, da kljub štiridesetim zaposlenim v skupini štirih podjetij, ki jih je soustanovil, in kljub utečenim telekomunikacijskim poslom, med katerimi prednjači večletni globalni posel s švedskim Ericssonom, na banki ne more dobiti niti petdeset tisoč evrov kredita. Njegovo podjetje Third Frame Studios (3fs) in hčerinsko podjetje Toshl, ki ga vodi Bitenc, nimata ne strojev ne nepremičnin. Njihov kapital so znanje, ideje in izkušnje.

Toshl in Toonia, prav tako hčerinsko podjetje 3fs, ki ga zastopa Nejc Pintar, sta nastala kot »obstranska produkta«. Racionalno ju je bilo ustanoviti, saj morajo imeti fantje priložnost uresničiti svoje ideje, pravi Logar, ki deluje kot »krovni« direktor in kot mentor. Hkrati pojasnjuje, da mora podjetje, katerega poslovanje temelji na sodelovanju z multinacionalkami, kakršna je telekomunikacijski gigant Ericsson, razpršiti svoje delovanje. Kajti če bi se veliki posli čez noč zaprli, še vedno ostane kaj drugega. Bitenc si je tako zamislil mobilno aplikacijo Toshl, s katero lahko vsakdo na pametnem telefonu spremlja svojo denarnico. Telefon skozi mesec sešteva prihodke in razporeja dohodke. »Poglejte,« sva se nagnila nad bleščeči ekran telefona. »Danes bom morda štiri evre dal za pivo ali za sladkarije. Na koncu meseca mi bo telefon seštel, kolikšen znesek oziroma kolikšen delež sem porabil za določene izdelke. Če so med njimi takšni, ki jih morda sploh ne potrebujem ali so zdravju škodljivi, se bom zamisli.« Aplikacijo Toshl, ki je dosegljiva na mobilnih platformah, po vsem svetu – od jugovzhodne Azije do ZDA – uporabljata že dva milijona ljudi. To je solidna številka, je pokimal Logar. »Fantom damo prosto pot in jim pomagamo z nasveti.« Trenutno jih na Toshlu dela devet. Na Toonii, ki ustvarja računalniške didaktične igre za najmlajše, jih dela pet.

Dvajsetodstotna letna rast, ki je za običajna podjetja nepredstavljiva, je v IT podjetjih običajna stopnja rasti. Desetodstotna rast je na globalnem tržišču mobilnih storitev, ki eksplozivno narašča, vredna manj kot nič. Če ne rasteš s solidno stopnjo rasti, je bolje podjetje zapreti in poskusiti s čim novim, pravijo fantje. »Res imamo srečo, saj delamo v zelo posebni panogi,« priznava Logar. »Lahko si privoščimo večje tveganje in lažje prenesemo, če kaj propade.« Fantje v Kranju so priznali, da tolikšnega tveganja, kot si ga privoščijo sami, druge industrije ne bi zmogle. Startupi ne izvajajo sondaž trga in ne načrtujejo marketinških strategij. Zanesejo se na zdravo pamet in na instinkt, ki jim govori, kaj bi lahko na trgu uspelo. »Vedeti morate, da je bil tudi Google večkrat tik pred tem, da propade,« pravi Logar. V IT okolju propade veliko podjetij, tudi takšnih, ki so jih ustanovili izkušeni ljudje, ki imajo za seboj že velike prodajne uspešnice.

Industrija pa je v vzponu v vsakem primeru – po naravni inerciji, podobni tisti, ki je pred letom 2000 poganjala rast internetnih (dot-com) podjetij. Vzponu industrije slovenska podjetja, ki so se že prebila iz prvih povojev, celo nekoliko težko sledijo, predvsem zaradi pomanjkanja računalniških inženirjev, programerjev, ki bi lahko delali toliko, kolikor se ponuja novih poslov. Vidnejša IT podjetja imajo na svojih spletnih straneh ves čas odprta mesta za zaposlitev novih sodelavcev, predvsem programerjev. »Zgolj v Sloveniji je težko najti dovolj programerjev, zato bi jih radi pripeljali tudi iz tujine,« pravi Logar. Vendar pa je institucionalno okolje za zaposlitev tujcev v Sloveniji zelo rigidno, ugotavljajo direktorji večjih IT podjetij. Država po Logarjevem mnenju nima prave zaposlovalne strategije. »Švedi, s katerimi veliko poslujemo, so s to nalogo opravili že v osemdesetih,« pravi. »Odprli so vrata za tujce, ciljali so na inženirje, pripeljali so jih iz Irana, pa iz Jugoslavije, in zdaj odpirajo vrata Sircem.« V Sloveniji, po drugi strani, direktorji IT podjetij, ki bi radi zaposlili tuje strokovnjake, nad birokracijo obupujejo.

»Država se bo morala do inovativnih tehnoloških podjetij jasneje opredeliti. Če si želi, da je del njene nacionalne in mednarodne podobe tudi ekosistem startupov kot rastišče tržno zanimivih inovacij, jim mora tovrstno vlogo pripisati ne samo na načelni, temveč tudi na izvedbeni ravni,« pravi Gaja Zornada, ki deluje kot organizatorka vsakoletnega Dneva oprtih vrat slovenskih inovativnih tehnoloških podjetij (Startup Crawl). Ta je včeraj potekal v osemintridesetih inovativnih podjetjih, startupih in nekdanjih startupih, po vsej državi. »V spodbujanju prebojnega podjetništva državne subvencije ne nosijo prave vloge,« se je Zornada ozrla po togi državni administraciji. »Več pozornosti bi morali nameniti razumevanju življenjskega cikla podjetja, pa da bi gospodarstvo spodbujali z umikanjem formalnih ovir in ustvarjanjem mednarodno dostopnega okolja.«

V pol leta do službe

Da bi povečali število računalniških programerjev, se je eno od startup podjetij, Smart Ninja iz Novega mesta, lotilo izobraževanja novih kadrov. »Pri nas lahko iz začetnika v treh do šestih mesecih vzgojimo računalnikarja, ki bo zanimiv za IT podjetja,« zatrjuje Miha Fabjan. »Seveda to še ne bo strokovnjak, ki bi lahko samostojno opravljal zahtevne naloge, lahko pa ga podjetje prevzame in uči naprej. Osnovo bo imel dobro.« Smart Ninja po vsej Sloveniji prireja tečaje računalniškega opismenjevanja, ki udeležencem odpirajo nova vrata pri iskanju zaposlitve. Ker ima vsako podjetje svoj specifičen posel, ki zahteva specifično programersko znanje, je sprotno učenje za startup podjetja običajno. »Začnemo s programiranjem oziroma oblikovanjem spletnih strani in na tej osnovi nadgrajujemo znanje do stopnje, ko se lahko začnejo samostojno učiti,« pravi Fabjan.

V Sloveniji je skupnost startupov in podjetij, ki so bila nekoč startupi, zdaj pa podpirajo nove startupe, utelešenje utopične družbe. Skupine mladih tehnoloških navdušencev svoja življenja podrejajo idejnim podjetjem, ki so hkrati njihov hobi in (potencialni) vir zaslužka. Četudi garajo – nemalokrat morajo ekipe v dnevnih in nočnih izmenah delati več noči zapovrstjo, da ujamejo roke – se pri delu zabavajo. Hkrati so nemalokrat tudi solastniki podjetij, v katerih delajo. Tudi če so se v podjetjih zaposlili po ustanovitvi, dobijo prišleki priložnost, da postanejo domačini. »Smo del kapitalističnega sistema, a v tem smislu smo skrajno levičarski,« se nasmehne Logar.

Vendar startupi – kljub temeljnemu medsebojnemu zaupanju – le niso hipijevska komuna. Osnove svojih poslovnih idej prikrivajo čim dlje, dokler niso zrele za tržišče. »Kaj bo naš naslednji podvig, seveda ne bom izdal,« se je nasmehnil Primož Zelenšek iz podjetja Chipolo. Pogovarjali smo se o življenjskem ciklu startupa in o življenjskih ciklih izdelkov, ki jih startupi pošiljajo na trg. »Naš izdelek je zdaj približno na tej točki,« je Zelenšek narisal krivuljo, ki se je najprej vzpenjala in potem padla. Na krivulji je s križcem označil točko na vzponu tik pred vrhom. »Še malo in začeli bomo stagnirati,« je ocenil. »Zato je zdaj pravi čas za lansiranje naslednjega izdelka.«

Izdelek, ki ga je Chipolo v lanskem letu izstrelil proti nebu in ki mu Zelenšek v naslednjem letu do dveh napoveduje naravni zaton, se imenuje Chipolo. Ploščat je kot kovanec, pisanih barv in če ga pokličemo s pametnim telefonom, glasno piska. Obesek Chipolo se odziva na iskanje s signalom bluetooth mobilnega telefona in poskrbi za to, da denarnica in ključi, ki jih sicer vedno iščemo po vsem stanovanju, ne bodo več izgubljeni. Na ekranu telefona se prikazuje oddaljenost tudi tedaj, ko ga ne slišimo. Njegovi avtorji, startupovci iz Hrastnika v Zasavju, so Chipolo, ko je bil še prototip, prijavili na Kickstarter in – zablesteli. »Zbrati smo nameravali 15.000 dolarjev za zagon proizvodnje, zbrali pa smo jih 297.000,« je obnovil zgodbo Zelenšek. Dvajsetkratno preseganje norme, ki ga niso predvideli, je podjetne Zasavce spravilo v rahlo zadrego. Tolikšne količine obeskov niso mogli pravočasno dostaviti vsem, ki so jih naročili. Soočili so se z jezo naročnikov, vendar naročila za lični obesek, ki je postal prodajni hit, še vedno prihajajo. Lani je bilo naročil 75.000, od lanskega decembra do marca letos pa že 50.000. Zelenšek načrtuje do konca leta še 100.000 naročil, potem pa naj bi se zanimanje izčrpalo. Zato v ozadju že pripravljajo naslednji izdelek. Ta bo še bolj pameten.