Obtožbe, da multinacionalke in globalni distributerji vzhodno Evropo in druge, recimo jim manj zahtevne trge uporabljajo kot odlagališče za proizvode nižje kakovosti od hrane do elektronike, so znane že dlje časa. Leta 2011 je tako evropska komisija zavrnila obtožbe bolgarskega ministra za kmetijstvo, da prihaja do sistematične diskriminacije vzhodnoevropskega potrošnika, hkrati pa potrdila, da imajo podjetja polno avtonomnost pri prilagajanju videza in cene proizvodov za posamične trge. To je seveda najbližje potrditvi diskriminacije med trgi, kar je bilo sploh mogoče pričakovati od evropskih birokratov, ki krmarijo med interesi velikih podjetij in pomiritvijo skrbi potrošnikov.
Grešne korporacije so razlike v sestavi izdelkov videle kot svojo konkurenčno prednost ter jih pripisovale prilagajanju na lokalno specifično povpraševanje. Le tam, kjer res ni šlo drugače, so priznali »naključne« padce kakovosti v določenih serijah proizvodov. Eno vzorčnih analiz primerjave kakovosti prehranskih izdelkov je, tudi leta 2011, naredilo slovaško potrošniško združenje. Testi sestave proizvodov od čokolade milka do kave jacobs so praviloma pokazali slabšo kakovost izdelkov, namenjenih na vzhod, pri tem pa jo je primerjalno najslabše odnesel ravno bolgarski potrošnik. Podobno je lani na nižjo kakovost sadja in zelenjave na slovenskem trgu v primerjavi z avstrijskim in italijanskim opozarjala Zveza potrošnikov Slovenije. Da bi bile v navedenih primerih krive zgolj naključno različne pošiljke oziroma neuspele proizvodne serije, je malo verjetno.
Podjetja cenovno in s kakovostjo proizvodov diskriminirajo med trgi, ker to lahko počnejo. Podlaga za takšno razlikovanje med potrošniki so, s strogo teoretičnega vidika, transakcijski stroški (stroški distribucije, carinjenja itn.). Ti omejujejo možnost arbitraže med trgi, četudi bi bili potrošniki na obeh straneh meje popolnoma seznanjeni s ceno in kakovostjo. Pogosto pa sta tudi slednji namenoma zamegljeni z ekskluzivno prodajo posamičnih modelov proizvoda na različnih trgih, razlikami v trženjskem pristopu in celo vezano prodajo. To vse skupaj znatno otežuje pridobivanje enoznačnih dokazov o razširjenosti diskriminacije pri kakovosti proizvodov.
Nedavno sta Dvir in Strasser (2014) na primeru avtomobilske industrije dokazala, da proizvajalci pomagajo vzdrževati vsaj približno cenovno pariteto med trgi tako, da diskriminirajo pri naborih opreme, ki jo ponujajo v določenem paketu. Res je, tisti slovenski kupci avtomobilov, ki so razmišljali o nakupu vozila v tujini, bi jima to lahko povedali tudi brez zapletene ekonometrične analize. Razlika med njihovimi osebnimi izkušnjami in omenjeno študijo pa je vendarle v tem, da sta avtorja prva, ki jima je uspelo dokazati sistematično in statistično značilno odstopanje v kakovosti ponujenih »avtomobilskih paketov« po Evropi. Dvir in Strasser, upoštevaje ceno identičnega avtomobila pred davki, ugotavljata, da razlike v ceni med državami ostajajo ves čas stabilne. Ne glede na vse prednosti interneta, globlje integriranosti evropskega trga in rastoče razgledanosti kupcev imajo prodajalci občutne možnosti geografske diskriminacije. Mi smo zgolj na napačni strani kakovostnega prepada.
Kaj lahko v zvezi s takšno diskriminacijo med trgi naredi politika? Od zadnjega burnejšega odziva deprivilegiranih članic se ni zgodilo nič. Na to opozarja poslansko vprašanje evropski komisiji, ki ga je konec letošnjega januarja nanjo naslovil poljski evroposlanec Legutka. Komisijo sprašuje, kaj namerava storiti in kaj lahko storijo članice, da bi se zmanjšale razlike v kakovosti izdelkov, namenjenih na različne trge EU. Kaj je največ, kar lahko pričakujemo od evropskih regulatorjev? Lahko prisilijo proizvajalce, distributerje, uvoznike in trgovce k dvigu kakovosti blaga? Seveda ne. Podobno kot ne morejo zagotoviti potrebne dodatne konkurence na trgu.
EU pa bi morala odločneje implementirati sisteme nadzora kakovosti proizvodov in hkrati omogočati transparentne, sprotne primerjave tako identičnih kot tudi podobnih proizvodov med državami. V izognitev obtožbam o pristranosti bi jih izvajale neodvisne organizacije in svoje izsledke objavljale na vseevropskem portalu. Nekaj podobnega nacionalne zveze za varstvo potrošnikov že počno, vendar primerjave med proizvodi in predvsem razlike med njimi po vsej EU niso sistematično izpostavljene. S tem se problema diskriminacije pri kakovosti izdelkov ne odpravlja.
Končno besedo bo imel potrošnik, ki bo lahko, opremljen s potrebnimi informacijami, »bojkotiral« blago, za katero bo ocenil, da njegova (nizka) cena ne odtehta pomanjkljive kakovosti. Takšen boj proti sistemu se sicer lahko sprevrže v tek na dolge proge, vendar bi sčasoma spremembo parametrov povpraševanja morali zaznati tudi ponudniki. Če pa bo povprečni potrošnik s svojim nakupnim ravnanjem potrjeval trenutno izbiro distributerjev in trgovcev, bomo dobivali proizvode, ki si jih želimo.
