Dolgo v noč je sejala slovenska trojka – Pahor, Cerar, Erjavec, ki bi se jim moral pridružiti še predsednik DZ Brglez, a je iskal denarnico, ki naj bi menda izginila med nedavno nenapovedano policijsko preiskavo v njegovi pisarni. Nam je Moldavija napovedala vojno ali pa je odstopil nogometni selektor Katanec, da je bilo treba na skrivaj sklicati državni vrh? Še huje. Pomočnica ameriškega državnega sekretarja Kerryja, peta po rangu na zunanjem ministrstvu, gospa Victoria Nuland, zadolžena za evropske in azijske zadeve (zdaj vemo, da Bela hiša uvršča Evropo med Vietnam in Laos), si je omislila prijateljsko-uradno-delovno-zasebni krajši zadržek v Ljubljani. Brez dnevnega reda.

Premier Cerar, ki je čisto nov v tem triumviratu, je sicer nekaj bentil, da ga res ne gre obremenjevati s tam nekim ameriškim obiskom ravno med iskanjem novega šolskega ministra, a mu je veteran zunanji minister Erjavec takoj vse pojasnil. Takrat, ko je Miro še drgnil profesorsko klop na pravnem faksu, je gospa Nulandova v zvezi z ukrajinsko krizo zaslovela z izjavo: »Jebeš EU!« S takšnimi pa je treba, ga je podučil Karl, češnje zelo previdno zobat, sploh ker njen obisk lahko vpliva na uskladitev slovenskih pokojnin z rastjo BDP. Premier je predlagal, naj Američanka spije čaj v Mladiki in gre domov.

Ravno to je problem, sta bila pametna izkušena Karl in Borut. S kom naj vplivna gostja sploh pije čaj? Na drugo stran mize je treba postaviti njenemu rangu primernega politika. Če vprašaš eksperte, kdo bi to bil, dobiš zelo različne odgovore. Levičarji z Dolančevega FDV pravijo Fuck USA in da je njen partner kvečjemu strojepiska na zunanjem ministrstvu. Starejši doktorji mednarodnega prava pravijo, da je zunanji minister tisti, ki naj bi se smehljal gostji tistih pet ur, kolikor bo pri nas. Dr. Rupel menda meni, da mi sploh nimamo tako visoke državne funkcije, ki bi bila dostojna petega človeka v State departementu. Pahor se je ponudil, da jo pelje na kakšno kmetijo odprtih vrat ali h gasilcem in ji pojasni njihovo izjemno vlogo pri žledolomu. Cerar je vseskozi namigoval, da bi ta cirkus lahko minil tudi brez njega, a je Erjavec menil, da je to izjemna priložnost, da Slovenija končno pokaže samostojno držo v odnosih z ZDA in opere sramoto, narejeno s pristopom k vilenski izjavi.

Pahor bi Nulandovo peljal na Tromostovje, a je Cerar menil, da bi gostji preveč lezli nekam in da je res treba pokazati odločnost, četudi nas nekam pošlje, tako kot je EU. Razmišljali so celo, da bi vsi trije zboleli, a na koncu so pogumno sklenili pokazati, da smo majhna, a odločna in pokončna država. Nulandovi, peti birokratki v State departementu, so pripravili tako visok sprejem, kakršnega v Sloveniji niso bili deležni ne predsedniki ne premierji – sprejeli so jo kar vsi trije, Brglez je žal še vedno iskal denarnico. Nulandova, ki jo je na koncu bolela roka od silnega rokovanja, je zapustila Slovenijo navdušena nad njeno pokončnostjo in samozavestjo.