Intervju s popotnikom Rokom Kofolom: Potovanja – to sem jaz

Tudi če tega nisem rekel, se strinjam. Res sem malo nemiren. Nisem tip, ki bi poležaval na plaži ali ki bi hodil na hrvaško obalo v vedno isti zaliv, kjer je hiška, iz katere ribič prinaša sveže ribe. Takšnih zalivov, hišk in ribičev je po svetu ogromno, poleg njih pa vidiš še kaj drugega. Sem popolno nasprotje enoličnosti, če se le da.

Ne vem. Nikogar nočem obsojati. Nekdo želi biti ves čas v nevarnosti in se ukvarja z BASE-skoki, drugi najdejo dušni mir tako, da sedijo na kavču in pijejo pivo. Moja filozofija je, da je dobro početi vsakega po malem, hoditi po srednji poti, kot pravi budistična filozofija. Zakaj delajo eni tako in drugi drugače, ne vem. Sam bolj razumem tiste, ki želijo, da se jim v življenju dogajajo spremembe. Zakaj so nekateri ves čas pri miru? Verjetno gre za udobje in za strah pred spremembami. Ampak nekje sem prebral, da se večina nesreč zgodi doma.

Mislim, da to doživi vsak. Tudi jaz imam do nekaterih stvari strahospoštovanje. Kolegica mi je nekoč rekla, da je, ko je začela potovati z nami, videla, koliko strahov je premagala. Poleg razširjanja obzorja je potovanje zanjo tudi premagovanje strahov.

Tako je. Nenadoma vidiš, da ne obstaja le enoličnost, v kateri ti je udobno. Zdi se mi, da smo narejeni za to, da se nam dogaja čim več stvari. Vsaj jaz sem tak.

Vsak dan je poln presenečenj. Pred kratkim sem dobil sina. Za zdaj potujem bolj po kopnem, zato me 70 odstotkov sveta še čaka. Nisem se še potapljal. To je eden tistih malih strahov zunaj varnega zavetja znanega. Ampak nekoč se bom začel tudi potapljati.

Saj tudi jaz ne vem, ali tam najdem kakšen smisel življenja, a s tem si širim obzorje. Ko grem na pot, čutim, da sem živ. Nisem adrenalinski odvisnik, čeprav oni pravijo, da se tako počutijo, ko občutijo adrenalin, odvisniki od drog pa takrat, ko uporabijo drogo. Jaz imam težave, ko sem doma. Takrat se sprašujem, kaj naj v takem miru počnem. Stanje se je malo spremenilo z otrokom in s športnimi aktivnostmi. Da bi šel v tujino po smisel življenja, to pa ne. Lahko bi rekel: potovanja – to sem jaz.

Začelo se je spontano. Zunaj Evrope sem začel potovati relativno pozno. Star sem bil 22 let, ko sem leta 1994 prvič šel v Brazilijo. Potem je šlo počasi naprej. Oče mi je dal sto mark za vsak izpit, ki sem ga naredil na fakulteti. Ves ta denar je šel za potovanja. Vedno sem si želel videti kaj novega. Tako dobiš širino, strpnejši si do drugih, malo bolj spoštuješ to, kar imaš. Čeprav se ti včasih zdi, da imaš malo, drugič pa, da imaš veliko. Ampak ne potrebujemo veliko, da bi bili srečni. To spoznaš.

Po vsem svetu velja, da potrebuješ zdravje, družino in toliko denarja, da preživiš. Tudi kmet, ki dela na polju za dolar na dan, vse naredi za zemljo. Žalosten je, če ni dovolj dežja, ker ve, da ne bo pridelal dovolj hrane. Pravijo, da je nevednost blagoslov. On ne ve, kaj vse imamo mi. Tako vidiš, česa ne potrebuješ. Preveč imamo. Vprašanje je, ali bi bil jaz srečen, če bi obdeloval polje pod Himalajo, ker vem, kaj vse si lahko tukaj privoščim.

Res je. A za izbiro moraš imeti materialno možnost. Človek, ki se ga spomnim, kako si je pod Himalajo žvižgal in oral polje, je bil vesel. Njemu se tudi čudno zdi, ker gre vsak dan mimo na stotine ljudi z nahrbtniki. Če se bo nekoč nekdo ustavil pri njem in mu pokazal, kako živimo tukaj, bo tudi on morda rekel, da si želi tega. A do tega je težko priti, če nimaš ničesar.

Kmet pod Himalajo pride do sreče na drugačen način kot mi. Mi živimo v materialnem svetu, on ne. Nam narekujejo tempo mediji, reklame, potrošništvo, on pa je odmaknjen od vseh teh dražljajev. Rekel bi, da nam to narekuje družba.

Zelo sem vesel, da lahko peljem ljudi po svetu. To me notranje izpolnjuje. Vidim, da so srečni, zadovoljni. Nekaj jim dam, prav tako oni meni. Tudi če večkrat vodim skupine v isti kraj, je dinamika vedno drugačna, ljudje so drugi. Spoznavanje ljudi je del našega življenja.

Se strinjam. Malo je pomembno tudi, kam greš. Dobro potovanje je lahko kamor koli, a veliko je odvisno od družbe. Ljudje, ki potujejo, so razen redkih izjem podobno misleči. Ustvari se super ozračje. Ljudje delajo enajst mesecev na leto, za en mesec gredo na dopust. Verjamem, da so v resnici takšni, kot so na dopustu, ko so sproščeni. Vključno z mano so, ko pridejo domov, malo živčni, nimajo časa za ljudi. Tako je zaradi tempa, zaradi družbe, kakršna je tukaj. Marsikdo bi rekel, da se tisti mesec, ko je na dopustu, malo pretvarja. Mogoče je ravno obrnjeno. Ljudem bi morali le dati priložnost, da bi bili manj pod pritiskom.

Težko nekoga dobro spoznam v treh, štirih tednih v skupini petnajstih ljudi. Z nekaterimi se več družimo, za tiste lahko rečem, da se malo spremenijo, nekaj pa je tudi zelo izstopajočih primerov. Denimo neko dekle iz Hrvaške, ki sem jo prej mimogrede že omenil – njej so potovanja odprla oči. Je umetnica, zato je morda še malo bolj dojemljiva za te stvari. Ugotovila je, da so še druge dimenzije v življenju. Pustila je službo, začela je delati tisto, kar si je vedno želela. Rekla mi je, da se čuti, da delam, kar si želim, in da sem srečen ter da bi to vsi radi. Čez kakšno leto je obrnila nov list v svojem življenju.

Všeč mi je nekaj vmes. Kaj sploh je hipijevska scena? Ne maram dolgočasja in ne maram pretiravanja. Najlepše mi je v manjših mestih ali vaseh, kjer je lepa narava in so ljudje v redu, a imajo prostor, kjer se nekaj dogaja. V New Yorku je izbira prevelika, v neki vasi, kjer imajo le eno diskoteko, pa veš, da boš tam vse spoznal in vse videl.

Ne, ker me je oče jemal s seboj v hribe in sem jih po malem zasovražil. Zdaj imam zelo rad hribe, ampak bolj krožim okoli njih, medtem ko je oče alpinist in gre rad v gore. Ko sem bil najstnik, me potovanja niso zanimala. V četrtem letniku srednje šole sem začel potovati po Evropi z InterRailom. Potem sem potreboval štiri leta, da sem šel na drugo celino, pa še to po spletu srečnih okoliščin. Prijatelj je rekel, da ima znanca v mestu Brasilia. Nisva imela niti Lonely Planeta niti interneta in sva po Braziliji hodila kot dva loleka. Tako naivno ne bi šel nikoli več, a ravno zaradi tega je bilo tako pristno. Takrat so me potovanje zasvojila.

Odgovor je klišejski: prisotnost pri rojstvu mojega prvega otroka. To je bilo tako čustveno doživetje, da mu ni para. Na potovanjih pa se mi je na nekaj krajih zgodilo, da sem, ne vem od kod, začutil neko energijo in sem se samo usedel in zjokal. Rekel sem si: »Kaj sem naredil, da imam takšno srečo v življenju?« To se je zgodilo v trenutku, nazadnje lani, ko sem bil v hribih v Tadžikistanu. Vse je bilo pusto, potem pa nenadoma zelenje, kot bi videl raj iz Alamuta. To se kar ponavlja. Ko sem začel vodenje skupin v Južno Ameriko, sem na letališčih pogosto jokal, ko so odhajali.

Z leti se je to malo spremenilo. Še vedno pridejo taki trenutki, čeprav ne znam povedati, od kod. Ko začutim, da se začenja, se le prepustim.

Da, to je mogoče vrhunec, orgazem potovanj, neka povsem druga razsežnost.