Arjan Pregl ni le večkrat nagrajeni likovni umetnik, temveč tudi kolumnist, ki mnenja o družbenopolitičnih peripetijah lucidno razgrinja v Objektivu. Te dni je kar na svojem domu v Trnovem postavil na ogled likovno razstavo Imena sodobnega slovenskega slikarstva, ki jo je mogoče videti v določenih popoldanskih terminih, od konca aprila pa bo gostovala še v studiu Umetnostne galerije Maribor.
Povsem preračunljiv izbor
V svojem delu je Pregl vselej družbeno kritičen. Tokrat se je lotil preglednih nacionalnih slikarskih razstav, ki tako v Sloveniji kot v tujini vedno ponujajo zgolj določen kuratorski izbor, ne pa celotnega pregleda slikarstva neke države. Z željo prevpraševanja kriterijev izbora je avtor lani številnim poznavalcem in kustosom, med njimi na primer Aleksandru Bassinu, Milčku Komelju, Andreju Medvedu in Idi Hiršenfelder, poslal prošnjo za dvajset slikarskih imen, ki bi jih sami uvrstili na pregledno razstavo sodobnega slovenskega slikarstva.
Predlaganih je bilo 121 slikark in slikarjev, z matematičnim izračunom pa je prišel Pregl do dvajsetih imen slikarskih kolegov, ki so bili največkrat izbrani. Vsi ti avtorji še živijo in razveseljivo je, da je njihov starostni razpon velik. Svoj podstavek so v Preglovem umetniškem projektu denimo dobili tako Suzana Brborović (1988) kot Metka Krašovec (1941), tako Mito Gegič (1982) kot Emerik Bernard (1937). Strokoven, a načrtno objektiven kuratorski izbor se ni popolnoma skladal prav z nobenim od poslanih odgovorov, matematični presek pa je po mnenju priznane kuratorke in kustosinje Petje Grafenauer kljub dejstvu, da so bili le redki od odgovarjalcev specialisti prav za slikarstvo, kakovosten.
A omenjena razstava je, ne pozabimo, avtorska razstava, s katero skuša avtor opozoriti na netransparentnost delovanja stroke in umetniških ustanov, ki narekujejo kanon. Preglovo razstavo tvori serija dvajsetih oljnih slik, na katerih so izbrana slikarska imena naslikana na podstavkih, ne vidimo torej dejanskih slik vseh teh umetnikov, pisane barve, ki jih je Pregl uporabil za slikanje črk in imen, pa so največkrat lastne vsakemu umetniku posebej. »Na večjih razstavah, kot je denimo naš trienale sodobne umetnosti U3, se velikokrat zgodi, da je bolj kot umetnost pomembno, kdo je uvrščen v izbor. Ta pojav sem tokrat upodobil dobesedno, ljudje torej pridejo na razstavo in vidijo zgolj imena,« preprost, a zgovoren koncept pojasnjuje Pregl.
Teža razstavnega prostora
Pregl se, kot smo že omenili, tudi izbire razstavišča ni lotil na klasičen način. Obiskovalci torkovega odprtja smo se odpravili na Trnovsko 10 v Ljubljani, v umetnikovo stanovanje pa nas je pospremila petletnica, ki je v otroški sobi tudi sama predstavljala obetavne otroške ilustracije. Razstava Imena sodobnega slovenskega slikarstva je bila na ogled v vseh prostorih umetnikovega stanovanja, njegova mlada družina pa ob nekoliko nekonvencionalnem vstopu tujcev v njihovo intimo, če sklepamo po otroškem veselju, ni trpela.
Pregl se je želel v prvi fazi projekta izogniti galerijskemu prostoru, katerega kontekst sam po sebi narekuje, da so objekti, ki so v njem, umetniški in da so umetniki, ki se tam predstavljajo, izbrani objektivno. »Ko sem razstavo postavil v osebnem stanovanju, ki ima povsem drugo konotacijo in kjer naokrog tekajo otroci, sem istemu izboru slik, kot bi bil predstavljen v neki instituciji, dal drugačno težo. Marsikdo bo v takih okoliščinah prej podvomil o načinu izbora umetnikov – je ta res tehten, če visi zgolj pri nekom doma?« razlaga slikar. Najmanjšo sliko z lastnim imenom, tudi sam je bil namreč uvrščen v sodobni slovenski slikarski panteon, je umestil na sam konec (ali začetek) razstavne postavitve in tako predstavlja nekakšen umetnikov podpis.