Odločili ste se, da nadaljujete tekmovalno kariero, čeprav so vas pestile poškodbe hrbta. Zakaj?

Zelo preprosto. Edini vir motivacije za nadaljevanje je veselje, ljubezen do gimnastike. Rezultati me ne vlečejo, niso pomembni, ker sem dosegel, kar sem dosegel. S takim hrbtom, kakršen je zdaj, ne morem biti več svetovni prvak. Ne morem biti ne vem kako konkurenčen najboljšim med najboljšimi, a še lahko delam preprostejše vaje. Dokler bom to zmogel, bom telovadil. Poleg tega se rad družim s prijatelji, rad grem v telovadnico in dokler mi bodo finance in zdravje omogočali vsaj to, bom še tekmoval. A kot sem rekel, predvsem zaradi lastnega veselja, ne rezultatov.

A vseeno bo prišel dan, ko bo telo dokončno reklo, da je dovolj.

Seveda bo, hrbet bo zelo verjetno tisti, ki bo dokončno ustavil mojo tekmovalno kariero. Lani je bilo hudo. Ko 12 kilogramov težke hčere Asje nisem mogel več položiti v posteljico, sem vedel, da je vrag odnesel šalo, da gre zdaj zares. In takrat sem dojel, da ne smem tvegati preveč, da ne smem pretiravati in riniti z glavo skozi zid, ne za ceno zdravja in predvsem normalnega življenja v prihodnosti. Hrbet bom potreboval še nekaj časa.

In kje se vidite, ko se boste nekoč zares umaknili iz tekmovalnih dvoran?

Odprtih imam kar nekaj možnosti. Vsekakor bi rad ostal povezan z gimnastiko, brez nje ne bo šlo, preveč mi je v veselje. Ostati bom moral v neki razumni telesni kondiciji. Že zdaj grem rad na treninge, da opazujem tekmovalce, tiste mlajše, tam si s telovadbo napolnim baterije. Nekoč je slikar France Slana dejal, da hodi v telovadnico polnit baterije. Zdaj zares razumem, kaj je hotel s tem povedati. Poleg tega moram končati študij ekonomije, finance mi tudi zelo ležijo, mogoče se bom podal v te vode, mogoče bomo z mojim dolgoletnim sponzorjem prišli do skupnega jezika na tem področju. Z ženo Mojco sva ustanovila klub za ritmično gimnastiko in tam sem videl, da je dela dovolj in da se mogoče tudi na tak način da živeti od gimnastike. Nekaj sem delal tudi kot promotor pri gradnji pasivne hiše, tudi tukaj bi rad delal še naprej. Ali pa nekako v kombinaciji vseh teh naštetih možnosti. Vem pa nekaj: nikjer ne bom tako uspešen, kot sem bil v gimnastiki, a dal bom vse od sebe, tega pa sem vajen.

Po težavah s hrbtom ste prekinili treninge in se potem spet podali v dvorano?

Ne, treniral sem ves čas, predvsem sem delal vaje za moč na predelu telesa, kjer so se pojavile težave. Šele zadnje čase pa sem spet šel na bradljo, a vem, da sem še daleč od tega, da bi bil konkurenčen najboljšim.

Zakaj je prišlo do težav s hrbtom?

Kar 31 let sem preživel v telovadnicah, obremenitve skozi leta so naredile svoje, sklepi se izrabijo, tako da na koncu mora nekje nekaj popustiti. Po svoje sem presenečen, da sem lahko zdržal toliko časa. Leta 2005, ko sem bil na vrhuncu kariere, sem mislil, da bo to trajalo le še nekaj let. Star sem 39 let, tako da je po svoje čudež, da sploh še lahko telovadim. Nisem jezen na svoje telo, da me je pustilo na cedilu. Ne, hvaležen sem mu, da je zdržalo toliko časa, in zato moram tudi malo paziti, kaj delam.

Ste oče dveh otrok. Tudi onadva verjetno dobro zapolnjujeta vaš čas?

Seveda, hčerki sta stari štiri in dve leti in lahko rečem, da je ves prosti čas, ki ga imam, posvečen njima, pa še imam občutek, da ga premalo. Rad bi bil še več z njima, tu je veselje, ljubezen, tudi onidve mi dajeta moč in motivacijo, da nadaljujem. Saj je naporno, kdor ima otroke, ve, kaj mislim, ampak tudi tako lepo, da ju imam, da imam vse okoli sebe, ki me podpirajo.

Ste mogoče že razmišljali, da bi hčerki šli po vaši poti?

Da in ne. Gaja, ki šteje štiri leta, hodi z mamo v vrtec ritmične gimnastike, obe pa enkrat na teden jemljem na svojo gimnastiko, na treninge, da se tam igrata, malo norita po telovadnici. Brez prisile, samo igra. Ne jaz ne žena nočeva prek njiju izživljati nekih svojih ciljev in pričakovanj.