Manja se je z bacilom tuberkuloze okužila, ko je kot medicinska sestra delala v eni izmed slovenskih bolnišnic. Ker ni imela tipičnih znakov, ampak sta jo mučila samo utrujenost in suh kašelj, je bila sprva prepričana, da ni nič hujšega in da bodo težave kmalu minile. Po zdravljenju z antibiotiki se ni počutila bolje, zato so jo poslali na dodatne preiskave. Pojavil se je sum, da bi lahko imela tumor na pljučih, vendar so zdravniki po rentgenskem slikanju postavili diagnozo, ki je Manjo zelo presenetila. Niti sanjalo se ji ni, da ima napredujočo obliko tuberkuloze, da se je z bacilom okužila leto dni prej in da se je na njenih pljučih že pojavila kaverna.
»Če sem poštena, moram priznati, da mi je odleglo. Lažje sem se sprijaznila s tuberkulozo, za katero sem vedela, da je ozdravljiva, kot pa s tumorjem. Kljub temu pa ni bilo enostavno. Najtežje je bilo, ker so me takoj hospitalizirali in izolirali za tri tedne, jaz pa sem imela doma otroke. Na srečo se nihče od mojih najbližjih ali sodelavcev ni okužil, jaz pa sem zelo hitro okrevala, tako da sem se lahko po treh mesecih zdravljenja in pol vrnila v službo, seveda pa sem morala predpisana zdravila jemati še približno dvanajst tednov,« je pripovedovala Manja, ki je bila v času bolezni stara 30 let in je bila takrat v bolnišnici Topolšica zagotovo najmlajša bolnica s tuberkulozo. Ko so jo iz izolacije premestili na navadni oddelek, se je odločila, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da bo pridobila čim boljšo telesno kondicijo. Hodila je v naravo, se zdravo prehranjevala in si zares močno prizadevala, da bi bila čim prej v formi. Danes nima kakšnih večjih posledic. Na pljučih je sicer ostala brazgotina, ob prehladu jo kašelj muči nekoliko dlje, kot bi bilo običajno, kakšnih drugih težav pa ne opaža. Izkušnja s tuberkulozo je zanjo že preteklost.
Povzročitelja odkrili pred 133 leti
Tuberkuloza, ki ji pravimo tudi jetika ali sušica, je kronična nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bacil Mycobacterium tuberculosis. Čeprav se je pojavila že pred tisočletji, je nemški zdravnik Robert Koch šele 24. marca 1882 odkril povzročitelja bolezni. Svetovna zdravstvena organizacija pa je ta dan razglasila za svetovni dan boja proti tuberkulozi. Čeprav bolezen še zdaleč ni izkoreninjena, pa se Slovenija zadnjih dvajset let uvršča med države z nizkim številom bolnikov, zato novorojenčkov že dolgo ne cepijo več proti tej bolezni. Po podatkih registra Klinike Golnik je predlani pri nas zbolelo 138, lani pa 143 ljudi. To pomeni, da je incidenca 6,7 na 100.000 prebivalcev.
Bolezen še vedno vzbuja predsodke, ki jih je na lastni koži občutila tudi Manja, ko se je iz bolnišnice vrnila domov. V majhnem kraju, kjer živi, se je hitro razvedelo, kakšne zdravstvene težave je imela. Zaradi nevednosti so se nekateri bali, da se bodo okužili. Kadar so jo srečali v trgovini, so iz previdnosti stopili korak stran, tako da se je včasih zaradi neprimernega odziva ljudi počutila zelo neprijetno, čeprav so vsi vedeli, da se je okužila med delom v bolnišnici.
Tuberkuloza je namreč pred leti veljala za bolezen revnih ljudi, ki so živeli v slabih življenjskih razmerah in so imeli še druge neozdravljive bolezni. Danes med ljudmi, ki so rojeni v Sloveniji in se torej k nam niso preselili od drugod, zbolevajo predvsem starejši, pri katerih pride do reaktivacije. To pomeni, da so se okužili že v otroštvu, ko je bila tuberkuloza bistveno bolj razširjena, zboleli pa na starost, ker jim je oslabel imunski sistem.
Glede nalezljivosti se tuberkuloza na srečo še zdaleč ne more primerjati z virozami, kot je na primer gripa, zato je strah, da bi se že ob bežnem stiku z obolelim okužili, povsem odveč. Bolnik, ki ima katero od virusnih respiratornih bolezni ali pa denimo ošpice, lahko okuži vse ljudi, ki bodo skupaj z njim v čakalnici čakali na zdravstveni pregled. Pri tuberkulozi pa ne gre tako hitro. Če smo v stiku s kužnim bolnikom, ki ima v izmečku bacile tuberkuloze, se lahko okužimo le, če je koncentracija bacilov v zraku velika, poleg tega je veliko odvisno tudi od naše imunske odpornosti in splošnega zdravstvenega stanja. Kot pojasnjuje specialist internist in pnevmolog prim. mag. Stanislav Kajba, je pri starejših ljudeh, otrocih in bolnikih s kroničnimi boleznimi večja verjetnost, da bodo po stiku s kužnim bolnikom tudi sami zboleli. Za okužbo z bacilom so dovzetnejši tudi bolniki z virusom HIV ali pa tisti, ki se zdravijo s kemoterapijo in biološkimi zdravili.
Okuži se vsak deseti
Podatki kažejo, da se okuži samo okoli deset odstotkov ljudi, ki so bili v stiku s kužnim bolnikom, in da se bolezen največkrat razvije v prvih dveh letih od okužbe. Naša sogovornica Manja je denimo zbolela leto dni po okužbi. Prepričana je, da je bila pri njej pot do prave diagnoze daljša ravno zato, ker ni imela tipičnih znakov, ob katerih bi lahko tudi sama pomislila na tuberkulozo. Pnevmolog Kajba pravi, da ima bolnik s pljučno tuberkulozo dolgotrajen kašelj in povišano telesno temperaturo, po navadi se ponoči močno poti, je utrujen in brez apetita, med kašljanjem ima lahko tudi krvav izmeček. V laični javnosti je manj znano, da obstoja tudi zunajpljučna tuberkuloza, denimo bezgavčna, kostna ali ledvična.
Zdravljenje s kombinacijo različnih antibiotikov in kemoterapevtikov je dolgotrajno in po navadi traja od šest do osem mesecev. Najbolj zoprni del začetnega zdravljenja je zagotovo izolacija. Na Kliniki Golnik imajo enoposteljne sobe, v katerih izvajajo aerogeno izolacijo. Bolniki uporabljajo maske, ki preprečijo, da bi bacili iz izdihanega zraka prodrli v okolico. Nadeti si jih morajo vedno, ko na oddelek stopijo obiskovalci ali zaposleni. Seveda tudi zdravstveno osebje uporablja maske – respiratorje, ki preprečijo, da bi bacili prehajali iz okolice skozi masko v nos in usta. Na oddelku imajo nameščene tudi ultravijolične baktericidne svetilke, ki uničujejo bacile tuberkuloze. Zelo kužne bolnike in tiste, ki imajo rezistentno obliko tuberkuloze, zdravijo v dveh posebnih sobah z negativnim tlakom.
Izbruh bolezni se da preprečiti
Ob vsakem pojavu tuberkuloze je treba čim prej ugotoviti, s kom je bil oboleli v stiku. »Poleg iskanja drugih obolelih bolnikov pa danes veliko pozornost namenjamo iskanju latentne tuberkulozne okužbe. Že takoj ob prihodu v bolnišnico mora bolnik povedati, s kom živi oziroma s kom je bil v tesnejšem kontaktu. Seznam teh ljudi se pošlje v register na Kliniko Golnik, od koder nas potem obvestijo, koga naj povabimo na pregled. Področni dispanzerji po Sloveniji smo torej tisti, ki skrbimo za nadaljnjo obravnavo ljudi, ki bi lahko bili okuženi. Opraviti morajo rentgensko slikanje pljuč in kvantiferonski test. Tudi v primeru, ko je test pozitiven, ti ljudje še niso bolni. Predpišemo jim zdravila, ki preprečijo, da bi se v naslednjih dveh letih pri njih iz okužbe razvila bolezen. Kemoterapevtike morajo jemati tri mesece in lahko tudi v tem času hodijo v službo in normalno živijo, le jetrne teste morajo opravljati, saj so zdravila precej agresivna in zelo starim ljudem ne dajemo te zaščite,« pojasnjuje pnevmolog Kajba.