Toda v javnih nastopih precej medel Hercog ni imel pripravljenega primernega odgovora na ciljni sprint Netanjahuja, v katerem je premier iz rokava povlekel najmočnejše adute. Z nenehnim poudarjanjem, da lahko le on zagotovi varnost izraelskih državljanov, je v okoliščinah vse bolj nepredvidljive neposredne soseščine Izraela trkal na primarna čustva državljanov. Na volišča mu je uspelo zvabiti podpornike desnice in jih prepričati, naj namesto majhnim strankam s tega političnega pola glas raje namenijo Likudu. Na volilni dan je strah pred vplivom petokolonašev v lastni državi širil z opozorili volilcem, da se Arabci množično odpravljajo na volišča. Za politično zmago prav tako ni imel nikakršnih predsodkov dokončno pokopati 22 let starega mirovnega procesa s Palestinci. Z enim preprostim stavkom se je odrekel zgolj še za diplomatskimi mizami živeči rešitvi dveh držav za dva naroda. »Palestinska država ne bo ustanovljena, če bom izvoljen,« je dejal v končnici negotove volilne vročice.

Zdaj je Netanjahu v dobri poziciji, da sestavi še bolj desničarsko vlado, kot je bila prejšnja. V njej bo imel skorajda same ideološke somišljenike. Že doslej se je z njimi strinjal o nujnosti nadaljevanja izraelskega naselitvenega projekta na Zahodnem bregu. S političnimi usmeritvami Netanjahujevih (bodočih) koalicijskih partnerjev se tako »največja demokracija na Bližnjem vzhodu« utrjuje kot država apartheida. V vladi bo predvidoma sedel Naftali Bennett, voditelj verske stranke Domovina Judov, ki ne namerava vrniti niti enega samega kosa ozemlja Palestincem, saj Izrael s tem ne bo zadovoljil vse bolj radikalne islamistične zverine. Tudi ustanovitev palestinske države po njegovem mnenju ne pride v poštev, saj bi ta gospodarsko izčrpala Izrael. Prav s takšno retoriko je Bennett postal eden najbolj priljubljenih izraelskih politikov. V vladi bo sedel tudi skrajno nacionalistični voditelj stranke ruskih priseljencev Izrael je naš dom Avigdor Lieberman, ki je poslance arabske manjšine v knesetu opisoval kot pripadnike teroristične organizacije. Še več, v boju za glasove je skorajda postal član Islamske države. Arabskim Izraelcem je namreč predlagal, naj bodo pridni, saj bodo v nasprotnem primeru obglavljeni. Prav tako je zagovornik preselitve judovski državi nelojalnih arabskih Izraelcev na zasedena palestinska ozemlja.

Palestinci že pred volitvami niso verjeli v korenit zasuk izraelske politike. Tudi če bi Herzog s Sionistično unijo zmagal na volitvah, bistvenih razlik v njihovem položaju ne bi bilo. Politika »levice« se je do palestinskega vprašanja v zadnjih letih namreč vse bolj razlikovala zgolj v niansah, mednarodni posredniki in ZDA pa so se ponavljali v oguljenih frazah diplomatskega leporečja. Za svojo neizprosno politiko do Palestincev je Netanjahu med svojim nedavnim obiskom ameriškega kongresa dobil tudi stoječe ovacije republikanske večine. Politika apartheida je po izraelskih volitvah postala tudi uradni del ameriške zunanje politike na Bližnjem vzhodu.