Ukrajina se iz Slovenije zdi daleč. Kot kraj, s katerim nikoli nismo nič imeli. Pa je Čop na madžarsko-ukrajinski meji samo sedem ur vožnje stran z ne preveč hitrim avtomobilom. Tam je zdaj mir ali vsaj eno tistih stanj, s katerimi se zares ni treba več ukvarjati. Skoraj se zdi, da smo državo prvič zagledali šele, ko so na Majdanu v Kijevu nepregledne množice zahtevale odstop predsednika Viktorja Janukoviča. Po vdoru ruskih vojakov na Krim, predaji Sevastopola in spopadih v Doneškem bazenu se je izgubilo osnovno sporočilo upora. Kaj so že hoteli Ukrajinci? Najbrž samostojnost. Ampak to so že dobili ob razpadu Sovjetske zveze. Demokracijo? Janukovič je bil demokratično izvoljen predsednik, z njim je pobegnila polovica demokratično izvoljene vlade. Revolucijo? To so že imeli leta 2004, ko so se uprli ponarejenim volitvam, na katerih je Janukovič porazil Viktorja Juščenka. Upor je vrhovno sodišče prisilil k ponovitvi volitev, na katerih je zmagal Juščenko, samo zato da je na naslednjih volitvah izgubil proti Janukoviču.

Vedno glasnejše obtožbe proti popolni korumpiranosti vse države so pripeljale do streljanja, ki se je izteklo v državljanski spopad. Protestniki na Majdanu niso imeli v mislih razpada države na sestavine ali zelo razvidnega levega ali desnega programa. Pol milijona ljudi ne pride na ulice, da se s policijo v oklepih prepira o večji ali manjši konsistentnosti političnega progama. Prišli so, ker so bili zares naveličani, da je na oblasti že tretja generacija političnih kleptokratov, ki prebivalstvo potiska v položaj, ko se zdi petnajsturno potovanje v kombiju na sezonsko delo v Italijo kot življenjska kariera.

Povsod so bili zares besni zaradi korupcije. Začela se je z oligarhi, ki so se v zavezništvu s političnimi strankami polastili industrijskih velikanov Sovjetske zveze in postali milijarderji, končalo pa z učiteljico na Majdanu, ki je razlagala, kako vsak mesec da deset odstotkov svoje plače ravnatelju šole, da ohrani službo. On je od svoje prek posrednikov plačeval ministru, minister je plačeval Janukovičevi družini, ki je hotela obogateti tako kot vse politične družine pred njo. Namesto novega reda so dobili četrto zavezništvo med oligarhi in političnimi strankami ter vojno.

Ti pogovori so bili včasih razumljivi samo v vzhodnoevropskih jezikih, danes pa tudi v slovenščini zvenijo domače. Hitro bi lahko prišli do sklepa, da je korupcija poleg fizične bližine edino, kar imamo skupnega z Ukrajino.

Pa ni. Ni treba v Kijev, da se prepričamo o nasprotnem. Dovolj je do Štanjela na Krasu. Tam je pri vhodu v Glažarjevo hišo takoj za cerkvijo na desni strani vrat doprsni kip brkatega moškega z nasršenim pogledom. 1814–1861 piše na kamnitem podstavku pod kipom. »Ukrajinski pesnik, slikar in humanist.« Taras Ševčenko mu je bilo ime. Na levi strani vrat je še en doprsni kip. »1875–1938, duhovnik, narodni buditelj in prevajalec Ševčenka.« Na steni je nasmejan moški z belim kolarjem in nazaj potisnjenim klobukom. Josip Abram piše na podstavku. Oba kipa je izdelal v Bosni rojen slovenski kipar Mirsad Begić, ki med svoja dela šteje najspektakularnejša vrata stolnice, spomenik bosanskim vojakom, ki so padli na soški fronti in kip Ivana Hribarja na nabrežju v Ljubljani, ki nosi njegovo ime.

V nedeljo je bila pred obema kipoma skupina dvajsetih ali tridesetih lepo oblečenih ljudi. Ob na jug obrnjenem zidu je že cvetela magnolija, pred vrati pa je pela skupina žensk, ki so bile oblečene v bele obleke z izvezenimi češnjami. Pele so ukrajinske pesmi pod kipom največjega ukrajinskega pesnika in njegovega prevajalca v slovenščino. Praznovali so 201. rojstni dan največjega ukrajinskega pesnika, morda enega največjih pesnikov vseh časov. V Štanjelu so ga brali in prevajali, ko je bila Rusija še imperij carjev, Kras pa periferija Avstro-Ogrske.

Na začetku prejšnjega stoletja je bil Štanjel središče sveta. Vsaj enega od svetov. Anton Mahnič, Janez Evangelist Krek in Josip Abram so sanjali, da sodijo v del velike reke narodov, ki teče od izvira Timave do ledenih gozdov Sibirije. Abram je prevedel Ševčenka v slovenščino kot pričo velike kulture, ki nam je blizu. Danes njeno zgodbo lahko beremo kot napoved skupne usode.