Sliši se kot v pravljici, da sem postala Pika Nogavička. A v resnici konj zahteva veliko časa in odrekanj. Čemu se, predvsem mladi, jahači odrekamo, boste rekli? Marsičemu, pa vendar ničemur. Z vsem srcem predanim jahačem ni težko vstati ob 5. uri in iti v hlev nahranit konja, popoldne na trening, včasih v dežju, drugič v žgočem soncu. Naš šport ni sezonski. Mi ne moremo sedla postaviti v kot in reči, da bomo imeli premor. Ko je konj naš, je na nas vsa odgovornost za njegovo skrb, za njegovo življenje. Tu besede ne štejejo. Tu štejejo dejanja.

Pa vendar ni vse v rozetah in zmagah. Kajti ko se usedemo na konja, je ves svet naš. Letimo brez kril. Nikoli ne izgubimo, vedno zmagamo ali pa se učimo. To sem spoznala predvsem, ko sem na tekmi stala ob Juretu Ponikvarju. On ima ranč, ugled, znanje, jaz pa le konja in jekleno trmo, da mi bo nekega dne uspelo. Pa vendar sva bila za sodnika, na startu, oba enakovredna. Drugi jahači so spraševali, kje treniram, kdo me uči, ali imam doma manežo... Vsi prihajajo iz večjih hlevov, rančev, zato jim je bilo sprva nadvse čudno, da sem se sama, brez trenerja, le s starši odpravila na tekmo. A mi je uspelo, kajti hitro sem zaradi nenavadnosti in nenehnega spraševanja pridobila znance. Kako mi bo uspevalo naprej, ne vem.

Že leta si želim oditi na študij konjeništva v tujino, a je to zame zaradi različnih razlogov skoraj nedosegljiv cilj. Predvsem zaradi denarja. Kdo bo plačal šolanje in bivanje v tujini, kar bi zahtevalo več deset tisoč evrov? Od države je takšno štipendijo nemogoče pričakovati. Jaz pa sem le najstnica iz vaške družine, ki si po mnenju mnogih postavlja nemogoče cilje. S svojo jekleno voljo se trudim v tem krutem svetu ustvariti kariero in živeti življenje, ki ga sanjajo vse otroške duše, navdušene nad konji. Kljub temu da je dandanes služba privilegij in ne več dolžnost, ne želim živeti na račun staršev do 30. leta in se smiliti sama sebi. Želim živeti svoje življenje. Življenje v naravi, z naravo in živalmi. Vsi pravijo, da se nič ne da narediti. Nimajo prav, vse se da, če je le volja. Ne obupajmo, vključimo svojo trmo, iztisnimo še zadnje atome moči in dosezimo svoj vrh sveta.

Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.