Pljučnica oziroma vnetje pljuč je zelo resna bolezen spodnjih dihal, ki je še zdaleč ne gre podcenjevati. Nevarno lahko prizadene pljuča in vodi v hude zaplete, med drugim celo v smrt. Vzroki za njen nastanek so različni, kot so različni tudi povzročitelji. Najpogostejši so bakterije, virusi in glivice, od teh pa sta odvisna tudi potek in trajanje bolezni.
»Problem so vse pljučnice, razlogi, da število obolelih raste, pa so povezani tudi s staranjem populacije. Ravno starejši poleg otrok, še posebno pa kronični bolniki in ljudje s koronarnimi boleznimi so veliko bolj ogroženi kot aktivna populacija, ki ima razvit dober imunski sistem,« pove mag. Janja Blatnik, specialistka pediatrije in infektologije, predstojnica oddelka za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Splošni bolnišnici Celje. Medtem ko imata atipična in virusna pljučnica počasnejši potek in so znaki veliko bolj podobni običajnemu prehladu ali gripi, je klinična slika pri bakterijski ali tipični pljučnici, ki jo povzroči bakterija pnevmokok, precej drugačna. Spremljajo jo nenadna visoka vročina, mrzlica, oteženo dihanje, kašelj in bolečine v prsih, bolniki pa so običajno tudi zelo hitro utrudijo in jim napor predstavljajo že najosnovnejša opravila.
Ni nujno, da zboli vsak
»Zdravniki se najbolj bojimo legionarske pljučnice, saj je pri tej največji odstotek smrtnosti. Ta se običajno začne podobno kot gripa, a se zdravje naglo poslabša, kar ljudi običajno tudi prisili, da obiščejo zdravnika,« pravi Blatnikova. Če vročina vztraja in tudi po nekaj dneh ne pade in je bolnik nasploh oslabel, je seveda nujno, da poišče pomoč pri zdravniku. »To je nujno tudi pri atipičnih pljučnicah, ki jih pogosto spremljata tudi bruhanje in driska, zaradi česar lahko hitro pride do dehidracije,« pravi naša sogovornica. Razloži še, da so vse pljučnice zmerno nalezljive, prenos pa je možen bodisi z neposrednim kontaktom z obolelo osebo ali pa se okužba prenaša kapljično, torej s kašljanjem, kihanjem in govorjenjem.
»Oseba, ki zboli, je običajno imunsko oslabljena in zato bolj dovzetna za okužbo, medtem ko nas dober imunski sistem pred okužbo ščiti in tako ni nujno, da vsak, ki se okuži z mikoplazmo, tudi zboli. Pogosto se okužimo, ne da bi za to sploh vedeli, in pljučnico prebolimo z znaki viroze. Lahko pa za preventivo veliko naredimo sami s tem, da prostore, v katerih se veliko zadržujemo, pogosto in redno zračimo ter se izogibamo večjim trgovskim centrom, tudi bolnišnicam in drugim ustanovam, kjer se zadržuje veliko število ljudi. Ustrezno moramo skrbeti tudi za higieno rok, si jih umivati in razkuževati. Če kašljamo in kihamo, pa pri tem vedno uporabljajmo le robčke za enkratno uporabo. Zlasti starejšim priporočamo cepljenje. Cepiva proti atipični pljučnici sicer ni, je pa proti pnevmokoki, ki je zelo resna, pa seveda tudi proti gripi, ki je pogosto tista, ki imunski sistem toliko oslabi, da hitreje zbolimo tudi za pljučnico,« razloži Blatnikova.
Še zlasti so ogroženi ljudje brez vranice
Ob tem Blatnikova opozarja, da je precepljenost bistveno slabša, kot bi lahko bila. Cepijo predvsem tiste, ki so že sicer imunsko oslabljeni. To so ljudje, ki zaradi različnih vzrokov nimajo več vranice. Med temi je veliko mladih, ki vranico izgubijo pri prometnih nesrečah ali pa jim je bila odstranjena zaradi krvnih bolezni. Ko vranice ni več, namreč pade pomembna obrambna črta v telesu in lahko človek s pnevmokoko pljučnico v nekaj urah tudi umre. »Sploh pa cepljenje priporočamo kroničnim bolnikom in starejšim od 65 let pa tudi otrokom, za katere je cepljenje od lani tudi brezplačno,« pove naša sogovornica.
Vsem, ki zbolijo za pljučnico, svetuje počitek, ki pa je odvisen od poteka bolezni. Nekateri se že po nekaj dneh počutijo dobro in začnejo aktivnosti, se pa zgodi, da nekateri ostanejo v postelji dva ali celo tri tedne, lahko tudi več. Bolniki atipične pljučnice pogosto prebolijo, ne da bi za to sploh vedeli, so pa pri drugih vrstah možni tudi zapleti. »Tako smo že obravnavali denimo mikoplazmatski meningitis in bolnik nam je povedal, da je imel na začetku znake, podobne virozi, šele zatem so se začeli pojavljati še drugi, kot so zmedenost, motnje vida, glavobol, bruhanje, in tako smo ugotovili, da pravzaprav preboleva meningoencefalitis. Mikoplazma pa lahko povzroči tudi vnetje srčne mišice oziroma osrčnika,« sklene sogovornica.