Presenečenje je vsekakor na mestu, a ne takšno, kot morda pričakujete. Namesto klasicistične komedije Tartuffa nenadoma igrajo »skrajno zares« – kajti situacija je resna: Orgonovi hčeri, ki se je ravnokar na sveže zaročila z mladim Valerjem, se čisto zares obeta prisilna poroka s priletnim svetohlincem. To ni nobena šala, nanosi emocij se kar plastijo in zavzamejo precej časa in prostora. Igrá se nekako v slogu psihološkega realizma, tisto bliskovito šviganje intrig razvodeni, tempo pa je upočasnjen (pravo tartuffovsko nategovanje, tudi časa). Ne duha ne sluha ni o kakšnem pravem cinizmu ali ironiji, uboga nesrečna zaljubljenca kvečjemu pretirano vleče v melodramo. Izjema je razpoložena Ana Facchini, služkinja Dorina, ki je »iz nekega drugega štosa«. Situacija je ne gane preveč, ve, kako se stvarem streže, sicer jih sama dobesedno vzame v svoje roke. Seveda ostaja značilno molièrovsko značajna in gobezdava ter se neobvezno mimogrede pomenkuje z občinstvom, kakor je zasilno izpeljan ta rizični arhaizem »aparté«, tisti konspirativni »govor vstran«. Taufer se torej ne nagiba po historični liniji nazaj od Molièra v commedio dell'arte, pač pa Tartuffa zveže v žanrsko heterogen vozel, ki je zadrgnjen celo v neke vrste meščansko dramo.
Ampak, in ta »ampak« je vendarle ključen: vsi ti inscenacijski nastavki začnejo na neki točki presenetljivo dobro funkcionirati kot dramaturško natančna in precej otipljiva (meta)fora. Zlasti če si, recimo, predstavljamo Gojmirja Lešnjaka - Gojca v vlogi naivnega Orgona kot nekakšnega slehernika (z vizualno nalašč bedasto opravo), ki nehote nastopi kot glavna oseba v sprevrženi moraliteti, torej liturgičnem žanru iz srednjega veka, ki pa vendar mora imeti didaktično sporočilo. Po tej interpretaciji Orgon učinkuje skoraj kot čista »abstraktna alegorična personifikacija čednosti«, a »žal« v sprevrnjeni, če ne kar pervertirani duhovni drami.
To proizvede čudovito plodovite, zabavne učinke zlasti v dveh prizorih. Najprej pri tisti slavni zasedi v čudaškem ljubezenskem trikotniku (Orgon, Elmira in Tartuffe), ko mož voajersko čaka v zasedi, kdaj bo razkrinkal Tartuffovo prevaro, torej da ga je ta res prevaral, in to še z njegovo lastno ženo, ki se pri Tauferju obrne v prav šaljivo ekscentrično psihoanalitično branje družbenih simptomov. Spolzek, celo opolzek je Tartuffe Radoša Bolčine in ga ni mogoče prav prijeti (stopa in učinkuje po tihem, a zanesljivo), vsekakor »ni čisto gladek«. »Zloraba vere« je pri Orgonovem »duhovnem vodji« razkrinkana kot obscenost s prav posebnimi fetišističnimi nagnjenji. Drugi obrat je pač ta, podobno vsakdanje banalen, da Orgonovi tu niso nikakršne nedolžne žrtve očetovske ideološke zaslepljenosti, ampak povprečna tajkunska družinica z dnevnimi hišnimi preiskavami in mafijskim sinom Damisom v podobi Petra Harla (igralsko ne gre izpustiti še Teje Glažar kot načelne, snobovske čistunke Pernellove, pravzaprav jeznorite in zlovešče tašče).
Navsezadnje se novogoriški Tartuffe izkaže za prav zanimiv žanrski eksperiment, katerega bogastvo se na več kot prikladni sceni Mateja Stupice z zgolj provizorično sramežljivostjo nastavlja pogledom skozi špranjo v zidu – in ki si ga je vredno ogledati iz takšnih in drugačnih razlogov.