Odkar ima ljubljanski Festival dokumentarnega filma, ki ga prireja Cankarjev dom, tudi tekmovalni program, je tudi njegov finale v znamenju podelitve nagrad – točneje, nagrade Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic. Žirija v sestavi Majid Hussain, Jelka Stergel in Goran Vojnović jo je sinoči podelila hrvaškemu filmu Goli avtorice Tihe K. Gudac, vnukinje nekdanjega zapornika na Golem otoku. V utemeljitvi nagrade so zapisali, da je avtorici »uspelo dramaturško stopnjevati svojo pripoved od lahkotne animacije, s katero ponazori svoje otroško razumevanje sveta odraslih, vse do resnega vizualno dokumentiranega sklepa, da pretrga začarani krog molka in ponotranjene krivde žrtve kršitev človekovih pravic«.

Resnični politični trilerji

Sicer pa je 17. festival dokumentarnega filma prikazal kar nekaj vznemirljivih zgodb, ki so včasih imele vse lastnosti političnega trilerja, toda zakoreninjenega v trdi realnosti. Dva izmed takšnih dokumentarcev, oba o vohunjenju ameriških varnostno-obveščevalnih agencij, FBI in NSA, za lastnimi državljani, torej 1971 Johanne Hamilton in Citizenfour Laure Poitras, sta bila tudi med najbolj obiskanimi filmi festivala. Ampak treba je omeniti še tretjega, to je Zeleni princ izraelskega režiserja Nadava Schirmana, ki ima prav tako svojega »dvojčka«, in sicer v filmu Gatekeepers Davida Courierja in Drora Moreha, ki je bil na festivalu prikazan lani.

Oba filma govorita o izraelski obveščevalni službi Šin Bet, in to skozi usta njenih agentov samih, le da je v Zelenem princu izraelski agent nihče drug kot sin enega od vodij palestinske politične organizacije Hamas Mosab Hassan Yousef. Mosab je res bil star komaj 17 let, ko so ga Izraelci aretirali in zaprli, ker so v njegovem avtu našli orožje, toda fant si je nabavil orožje prav zato, ker je bil kot priča izraelskega maltretiranja njegovega očeta (komaj so ga izpustili iz zapora, so ga znova zaprli) res že pripravljen tudi ubijati. Kako bi torej takšen mlad in goreč palestinski upornik, povrhu še močno politično indoktriniran (njegov oče je bi eden glavnih politikov Hamasa), lahko postal agent izraelske obveščevalne službe Šin Bet?

Pravi in simbolni oče

Film predstavi to uganko skozi pripoved obeh protagonistov, samega Mosaba in izraelskega sodelavca Šin Beta, Bena Jicaka Gonena, ki je bil zadolžen za »spreobračanje« palestinskih zapornikov v izraelske agente. In Gonen prostodušno razkriva vse prijeme in zvijače svojega posla (torej pridobivanja agentov), kar deluje že prav osupljivo (vsaj kolikor pač spominja na izdajo skrivnosti obveščevalne službe), vsaj dokler ne izvemo, da je že bivši sodelavec Šin Beta. In Mosabov največji prijatelj. Da, Zeleni princ (to je bil Mosabov vzdevek v izraelski službi) je politični triler kot dokumentarec o neverjetnem, toda resničnem in trdnem prijateljstvu med mladim Palestincem in starejšim Izraelcem, ki se razvije prek dveh očetovskih vlog: če Gonenu pri mladem Mosabu ne bi uspelo zasesti vloge drugega očeta, ki lahko tudi obvaruje življenje njegovega biološkega očeta, obenem radikalnega političnega nasprotnika novega oziroma simbolnega očeta, tudi ne bi prišlo do Mosabove preobrazbe v izraelskega agenta.

Toda Gonenova očetovska vloga se najbolj izkaže tedaj, ko prevzame odgovornost in skrb za svojega »sina« (vsaj »sina« v tem smislu, da ga je naredil za agenta), ko se ta znajde v krizi in se mu Šin Bet že hoče odpovedati, kar bi imelo zanj pogubne posledice. Mosab je prebegnil v ZDA, toda ko je tam objavil knjigo, v kateri je opisal, kako je postal izraelski agent, ga je tako pred izgonom iz ZDA kot pred verjetnim palestinskim maščevanjem (družina se mu je že odrekla), znova rešil njegov »izraelski oče«.