V začetku marca pred natanko 140 leti so v Parizu prvič uprizorili operno klasiko Carmen Georgesa Bizeta. Francoski skladatelj je idejo za zasnovo dobil v istoimenski noveli Prosperja Mériméeja, na slovenskih odrih pa je Carmen seveda že domača; zadnja od številnih postavitev je bila pred dvema letoma v SNG Maribor. »Prvič bomo v Sloveniji videli žensko interpretacijo te zgodbe,« poudari Rocc, umetniški vodja ljubljanske Opere. »Vsekakor bo Carmen razširila in obogatila ljubljanski operni repertoar s francosko ustvarjalnostjo.« Meni, da jim je uspelo ustvariti klasično operno postavitev, za katero upa, da se bo na odru obdržala dlje časa.
Med prostostjo in izzivi
Tokratna predstava nosi močan likovni podpis Pamele Howard, režiserke, scenografke in kostumografke, ki je imela priložnost ustvarjati v različnih državah, vedno pa jo je, kot pravi, najbolj zanimal svet ljudi, ki živijo na obrobju. »Vagabund sem,« pravi o sebi. Sodelovala je s številnimi pomembnimi nacionalnimi in regionalnimi gledališči v Evropi ter oblikovala več kot 250 uprizoritev. Ko jo je ljubljanska opera povabila k sodelovanju, se je naprej vprašala, kaj lahko pri postavitvi tako pogosto uprizarjane opere sama naredi drugače: »Poslušala sem glasbo in se zaljubila. Tako preprosto je to.« Izhodišče za njeno postavitev je združitev ženske osebne svobode in vsakodnevnih izzivov: »Carmen je ženska s svobodnim duhom, ki se zaveda svoje usode – neizbežne smrti. Vendar je njen največji adut, da verjame v svobodo.«
Svobodno interpretacijo vloge je prepustila tudi solistkama Eleni Dobravec, ki bo pela Carmen na jutrišnji premieri, in Ireni Parlov. Močan poudarek v predstavi je na plesu; koreografijo je sestavila Berta Vallribera, strokovnjakinja za španske plese: »Soliste sem morala naučiti nove govorice s krili, rokami in kastanjetami.«
Skice na jelenji koži
Howardovi opera predstavlja simbiozo glasbe in vizualizacije. Najbrž je zato ob lanskem obisku Ljubljane v zlate odtenke prenovljene operne prostore povezala z andaluzijsko pokrajino, kjer se dogaja Mériméejeva pripoved. Ideje za postavitev je črpala še iz filozofije grške tragedije in knjige Yarona Matrasa, v kateri je opisana romska kultura. Skice za kostume je Howardova narisala na jelenjo kožo – barva jo je namreč spomnila na ljubljansko opero – ki jo je kupila na neki britanski bencinski črpalki po znižani ceni.
Dirigent in glasbeni vodja predstave Jaroslav Kyzlink, ki je v letošnji sezoni dirigiral tudi opero Orfej in Evridika, je s Howardovo že sodeloval v Brnu. O predstavi je povedal: »Pri operah, ki jih glasbeniki že zelo dobro poznajo, je seveda težko poiskati neko novo glasbeno misel. Pričakujete pa lahko melodramske pasaže, ki jih v klasičnih postavitvah mogoče ne slišimo tako pogosto.« Največji izziv glasbeni podobi predstave je predstavljal govorjeni dialog, zaradi česar se dramaturški ritem včasih upočasni, vendar jim je, pravijo ustvarjalci, uspelo poiskati ravno pravšnjo kombinacijo za ohranjanje napetosti: »Mislim, da smo ustvarili predstavo, ki je na pravi poti.«