Zagotovo to niso osamljeni primeri. Če bi bilo to v drugem (športnem) okolju, z bolj izostrenim čutom za zdravje in blagor, bi bili tovrstni primeri še bolj izpostavljeni kot neprimerni. Slovenska kultura glede odnosa do alkohola še zdaleč ni zrela in primerljiva z narodi po svetu, s katerimi se športno tako radi primerjamo. Alkohol in šport nista prijatelja, niti sorodnika. Prav zato je vsakršna omilitev »Kebrovega zakona« o omejevanju porabe alkohola, ki jo želijo skozi parlamentarni postopek spraviti nekateri vodilni iz športnih organizacij, milo rečeno neumnost. V kampanjo je aktivno skočil tudi direktor smučarske zveze Jurij Žurej. Po eni strani skrbi za grehe podrejenih, ki jim podpisuje pogodbe. Po drugi bi omogočal točenje alkohola na športnih prireditvah, kot je Planica. Namesto da bi se trudil, da Planica, ki ima naziv »največji športni praznik«, izgubi sloves prireditve, ki privablja tudi pijance in opozarjal na širšo vrednost gradnje nordijskega centra s tekaškim delom vred, dela ravno nasprotno.

Alkohol in Planica 2016 znova v sožitju – slogan, ki privablja? V tekih in njim sorodnih dejavnostih, kot sta kolesarstvo in planinstvo, z zakonom nimajo težav, še manj koristi od alkohola. So glavni pri spodbujanju dejavnosti za splošno zdravje širše populacije, a tega nihče ne izpostavi. V bistvu bi zakon morali še bolj zaostriti. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje alkohol na letni ravni v državi povzroči 160 milijonov evrov škode, skupaj s stroški nesreč, nasilja... pa 242 milijonov. Ker pobrana trošarina ne doseže te vsote in ker je škoda porazdeljena tudi med trezne, torej trezni plačujemo nesorazmeren del. Zakaj le, če je račun preprost – manj alkohola, korist za vse?