Če bi rekli, da gospa Plibersek spreminja zgodovino, bi pretiravali. Mirno pa lahko rečemo, da so to besede, ki izražajo zgodovinske spremembe, ki bodo pljusknile tudi k nam. Zanimivo pri dani zadevi je, da se stališču, kakršnega zagovarjajo avstralski laburisti, po manjšem ovinkarjenju približuje tudi vlada na tisti celini. Vsi znaki napovedujejo, da bo v kratkem podpisala pristop Avstralije k Azijski infrastrukturni investicijski banki. Pričakovana odločitev nikakor ni nekaj pričakovanega. Pričakovali bi lahko namreč nasprotno, da se bo avstralska vlada uklonila ameriškemu pritisku in pri tej banki ne bo sodelovala. To bi lahko še toliko bolj pričakovali, ker je avstralski premier Tony Abbott z dosedanjimi nastopi ustvaril lik politika, ki je ekscesno podložen Washingtonu. Če celo Abbott ne uboga več ameriškega predsednika, je to precej zanesljiv znak, da se v svetovnih razmerjih moči nekaj premika. Še huje za ZDA, tudi britanska vlada se je odločila, da bi kraljevina želela postati ustanovna članica Azijske infrastrukturne investicijske banke. Ameriška administracija je jezno odgovorila s svarili, kako da se preveč popušča Kitajski in pleše po njenem taktu. Iz zadeve je z rutinsko nesposobnostjo in z običajnim neupoštevanjem dejstev naredila simbolno vprašanje, nekakšen preizkus zvestobe in privrženosti (ali podrejenosti).

Abbott pa je preprosto izjavil, da Avstralija ne želi biti izolirana: Nova Zelandija je pristopila k banki, Indija in Singapur tudi, Južna Koreja se (v dogovorih z Avstralijo!) pripravlja na ta korak. In potem je natrosil še nekaj o tem, kako da Avstralija želi proaktivno sodelovati pri odločitvah o azijski infrastrukturi. Proaktivno sodelovanje – kakšen jezik! Ampak argumentirati proti temu je težko.

Vsemu govoričenju o globalizaciji navkljub je Avstralija regionalna sila. Še več, sila je lahko le v tisti regiji. Njeni nacionalni interesi so tam ali pa jih ne bo. Vendar ne gre samo za regijo. Gre za premeščanje težišča mednarodnega finančnega sistema. Obstoječi mednarodni finančni sistem je, malo poenostavljeno rečeno, v ameriškem nacionalnem interesu. Zato ZDA odločno nasprotujejo njegovemu spreminjanju. Sadam Husein in Moamer Gadafi, ki sta hotela marginalno poseči vanj, sta bila obsojena na smrt. In ubita. Tu so bili Američani brezkompromisni. Brezkompromisni ostajajo še naprej, a tudi temu brezkompromisarstvu so postavljene meje. S Kitajsko seveda ne bo mogoče ravnati kot z Irakom ali Libijo. A gre še za nekaj drugega: s svojo brezkompromisno politiko si Američani sami postavljajo meje in pregrade, ker slabijo svoj položaj in moč.

Preludij v dogajanje okrog Azijske infrastrukturne investicijske banke je med drugim nepripravljenost ali raje kar nesposobnost ameriškega političnega sistema, da bi pristal na reformo Mednarodnega denarnega sklada. Mednarodni denarni sklad je seveda samo en – vendar zelo pomemben – element v mednarodnem finančnem sistemu, a kakor koli obračamo to stvar, se kaže, da ta sistem ne ustreza več dejanskim razmerjem moči v svetu. Še vedno je vzvod ameriške moči, ki pa ni več tisto, kar je bila na račun dveh evropskih svetovnih vojn: »ameriško stoletje« se je, neokonservativnim sanjačem navkljub, končalo. Zato tudi tisti »vzvod« ne more ostati, kar je bil. O tem je govorila gospa Plibersek, ko je izjavila, da v obstoječi mednarodni finančni arhitekturi ni prostora za Kitajsko.

Svojevrstna ironija je, da prav Američani – v nasprotju s svojo ideologijo, ki jo sicer tako sistematično razpečavajo – skušajo s politiko prevladati nad ekonomsko logiko. V Avstraliji so v nasprotju z nečim, kar se kaže kot preprosta ekonomska računica, vsiljevali svojim tamkajšnjim sogovornikom »strateške« interese, se pravi svoj politični interes. Kar je z ozirom na ZDA seveda povsem razumljivo in tudi legitimno. A na kakšni podlagi naj bi bilo tako tudi za Avstralce? Tako skupno podlago tako v avstralskem kot v drugih primerih razgrajuje prav aktualna ameriška politika, njen duh ekskluzivizma. Do skrajnosti je prignana v razmerju do Rusije, v Ukrajini. In kaj je sad, eden od sadov, te politike? Prav ta, da ZDA, ki se očitno ne morejo pripraviti do tega, da bi Kitajski v mednarodnem finančnem sistemu dale prostor, ki ji gre, spodkopavajo ta finančni sistem, ko silijo Rusijo v iskanje alternativ, ki jih ta zdaj ustvarja skupaj s Kitajsko. ZDA so se torej odločile spreminjati mednarodni finančni sistem na način, ki ga ne morejo nadzirati. Qui bono?