Ali se motim ali pa sem zaznal vsaj malček nekega prikritega opravičila vsem ponosnim, zvestim in zagrizenim kavčarjem? Lahko je namreč udrihati čez kavčarje, lahko je težiti, da gre za motorične imbecile, ki se jim srčni pulz dvigne na 187, ko zgolj vstanejo iz kavča in gredo do hladilnika. Lahko je vzroke za neuspehe iskati v kavčarski spletni debati. Ampak že ves ta čas epidemije napadanja kavčarjev razmišljam o tem, da se športnikom še sanja ne, kako zahteven posel je kavčanje, koliko odrekanja je potrebnega, koliko vztrajnosti, koliko miselnega in fizičnega napora, da zdržiš ure in ure na kavču pred televizijo, bentiš, jočeš, grizeš nohte, tuliš od navdušenja in od razočaranja.

Seveda, vam športnikom je fletno. Tam daleč od oči navijačev tekate po gozdovih, švicate v telovadnicah in driblate po igriščih. Potem se greste kakšno igro in na koncu lahko celo zmagate. Vi športniki točno veste, kaj so zmage, in se zavedate, da so porazi del športa. Kaj pa povprečen kavčar? Kaj pa on ve, kaj so porazi!?

Predstavljajte si zdaj kavčarja, kakšne muke in kašno trpljenje mora prestajati, ko se Tina Mašina zapelje po strmini, pridela tri sekunde zaostanka, v skupnem seštevku jo prehiti Ana, v ciljni areni pa se drži za trebuh. Kavčar nima pojma, zakaj se Tina drži za trebuh, čustveno je popolnoma razdražen, misli so mu odpovedale, koleba med jezo in skrbjo, vstane, nadere psa, odpre okno, se zdere na soseda, odpre hladilnik, baše vase tri dni stare pohane piščance, vse skupaj poplakne s pol litra cvička, pa še vedno ni pomirjen. A si vi, dragi športniki, ki ste vmes, saj tega ste vajeni, že sprejeli poraz in ste usmerjeni v nove tekme, sploh zavedate, kakšne psihične travme so to, kakšne trajne čustvene brazgotine pušča vse to na povprečnem kavčarju? Ne, ne zavedate se in zato ste s takim lahkim srcem udrihali čez njih. In potem, ko nekako preživijo Tinin boleč trebuh pa Petrov prezgodnji odriv, Jakovo tresočo roko in Primožev met v mrežo, potem bi vi, športniki, ker ste tega vajeni, pričakovali, da bo šel kavčar k psihologu, na masažo, v savno in se kako drugače sprostil, pozabil na poraz in se pripravil na nove tekme. Ne, dragi moji, kavčarja potem udari še kviz na temo, kateri del pohištva se začne na črko K, zabavni šov na temo frajtonaric in oni na temo izpolnjevanja želja, na koncu pa vse skupaj tile televizijci začinijo še s poročili, kjer se kavčarju dokončno, kot bi dejali Štajerci, ftrga.

No, zdaj pa upam, da je kajakaševo spoznanje le prvi korak k spravi in medsebojnemu razumevanju športnikov in kavčarjev. Bo šlo?