Ko so se Joso Gorec, Stanko Bloudek, Ivan Rožman, somišljeniki in podporniki v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja lotili projekta s skakalnico v Planici, verjetno niso niti slutili, kaj bo iz vsega nastalo. Že prva mednarodna prireditev marca 1934 je bila senzacija s skoki čez 90 metrov v režiji Norvežanov z dvakratnim olimpijskim prvakom Birgerjem Ruudom (92 m) in njegovim bratom Sigmundom (95 m s padcem) na čelu.
Gledalci so noreli od navdušenja, smučarski poleti so na mah osvojili Slovence, junakom so naslednji dan v Ljubljani pripravili veličasten sprejem. A postavitev največje skakalnice na svetu je povzročila seveda tudi pomisleke pri Mednarodni smučarski zvez (FIS), kjer so imeli glavno besedo konservativni Norvežani, ki se nikakor niso mogli sprijazniti, da so največjo skakalnico zgradili neznanci iz nerazvite države z obrobja Evrope. Norvežani so šli tako daleč, da so svojim skakalcem celo prepovedali nastopati v Planici, kamor jih ni bilo kar poldrugo desetletje.
Boj za primat
Kljub nasprotnikom so se v Planici po zaslugi ljudi, ki so bili vztrajni, predrzni, vizionarski in domiselni, začeli nizati nepozabni športni dogodki. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo prvi človek preletel magično mejo 100 metrov. 15. marca 1936 je 18-letni Avstrijec Sepp Bradl s poletom 101,5 metra pred rekordnim številom 15.000 gledalcev začel novo poglavje v letenju na smučeh. Za nagrado ga je v službo vzel znani avstrijski trgovec, ki mu je omogočil, da je lahko redno treniral. Planiška prevlada z rekordom 120 metrov iz leta 1948 je trajala do leta 1950, ko se je sesula lesena konstrukcija doskočišča na Bloudkovi velikanki (enako usodo je nato doživela še leta 2001) in je nato skoraj 20 let gledala v hrbet konkurenci. Prenovljena Bloudkova velikanka, ki so jo odprli leta 1954, ni bila več konkurenčna, saj je bila enake velikosti kot prejšnja naprava. Pobudo je prevzel Oberstdorf v Nemčiji, v igro rekordov je odločno vstopil Vikersund na Norveškem, nekaj trenutkov slave je pripadlo tudi Kulmu v Avstriji in Harrachovu na Češkem.
A v Sloveniji je bila vseskozi prisotna želja, da si Planica povrne primat. Nenadna smrt Stanka Bloudka leta 1959 je ustavila uresničitev načrtov. Počasi je dozorela ideja o gradnji letalnice na novi lokaciji, tam, kjer je danes. Leta 1961 so k sodelovanju pritegnili brata Lada in Janeza Goriška, gradbena inženirja in nekdanja skakalca. Velika prednost je bila, da je Janez kot nekdanji mladinski državni prvak in dvakratni študentski prvak pri projektiranju razmišljal kot skakalec. »Skakalnice so kombinacija nizkih in visokih gradenj,« pojasni Janez Gorišek, ki je načrte za letalnico risal kar v Afriki, kjer je tri leta služboval v Libiji in se občasno vračal domov, da je nadziral gradnjo. Denar za letalnico je zbirala vsa Slovenija z akcijo »Dinar za Planico«.
Premiera nove letalnice v Planici marca 1969 je bila vrhunska s kar štirimi svetovnimi rekordi v dveh dneh: 156 metrov Bjorn Wirkola (Norveška) in Jiři Raška (Češka), 160 metrov Bjorn Wirkola in 165 metrov Manfred Wolf (Nemčija). Sloves Planice so vseskozi ustvarjali in utrjevali tudi največji šampioni v posameznih obdobjih v povezavi s spremembami v razvoju tehnike, med katerimi je bila najbolj revolucionarna uvedba škarjastega sloga, ter opremi, kjer so bili največji mejnik skakalni dresi. A sporočilo Planice niso bili le rekordni poleti, ampak so strokovnjaki in funkcionarji spoznali, da je dozorel čas za smučarske polete kot samostojno disciplino in uvedbo svetovnih prvenstev.
Sporno pravilo
Samoumevno je bilo, da so izvedbo prvega svetovnega prvenstva leta 1972 zaupali Planici, obenem pa je FIS zaradi zagotavljanja varnosti sklenil, da ne bo priznaval svetovnih rekordov. Prvo svetovno prvenstvo so zaradi toplega vremena komaj izvedli, zato so sneg na skakalnico pomagali nositi tudi vojaki, kar se je ponovilo še nekajkrat, dokler napredek ni prinesel izdelovanja umetnega snega. Prvi svetovni prvak je postal Švicar Walter Steiner, ki je bil tako premočan, da je tekmovalne žirije spravljal v obup. Na poletih 1974, s katerimi so proslavili 40 let Planice, je žiriji pomagal tako, da je skakal z nižjega zaletišča, a je brez težav pometel s konkurenco.
Uvedba svetovnega pokala leta 1981 je dala skokom novo spodbudo. Poleti so bili na robu preživetja leta 1986. Svetovno prvenstvo 1986 na Kulmu se je zato, ker je vodstvo tekmovanja dovolilo nastope v hudem vetru, končalo s tremi grozovitimi padci Norvežana Rolfa Berga, vzhodnega Nemca Ulfa Findeisna in Japonca Masahira Akimota. FIS je uvedel kontroverzno pravilo 191 metrov. Če je kdo skočil dlje, mu metrov od 191 metrov naprej niso šteli v končni izračun. V Planici 1987 je šlo za rehabilitacijo poletov in prireditelji so kljub prepovedi objavili, da je Poljak Pjotr Fijas postavil nov svetovni rekord 194 metrov. Tedaj se je začela vladavina Planice s svetovnim rekordom do leta 2011.
Leto 1994 je bilo za Planico znova zgodovinsko. Finski mladenič Toni Nieminen je 17. marca v zgodnjem popoldnevu z 203 metri prvi premagal sanjsko mejo 200 metrov. Ker je govoril le finsko, smo morali novinarji počakati več kot uro, da se je s trenerske tribune v dolino spustil njegov trener in nam v angleščino prevedel, kaj je povedal mladi as. To je bilo svetovno prvenstvo, na katerem so tekmovalci kar sami pokopali pravilo 191 metrov. Ker Italijanu Ceconu niso upoštevali dosežka 199 metrov, je osvojil bronasto kolajno, a Norvežan Espen Bredesen s krajšim skokom ni hotel vzeti žlahtnejše kolajne, zato je v tiskovnem središču prišlo do menjave. Bredesen je srebrno dal Ceconu in vzel bronasto odličje ter za to potezo prejel mednarodno nagrado za ferplej, FIS pa je odpravil sporno pravilo.
Najbolj nor dan v zgodovini planiške letalnice je bil 20. marec 2005, ko so bili v enem dnevu postavljeni štirje svetovni rekord, le malo pa je manjkalo, da bi bil še peti. Najprej je Norvežan Tommy Ingebrigtsen izenačil rekord 231 metrov, njegov rojak Bjorn Einar Romoeren ga je pomaknil na 234,5 metra, nato ga je izzval Finec Matti Hautamaeki z meter daljšim poletom, a odgovor Vikinga, ki je navduševal ženski del predvsem s svojim rokerskim obnašanjem, je bil polet 239 metrov, za konec pa je Finec Janne Ahonen podrsal pri 240 metrih. Ob tem je zanimivo, da je bil Romoeren v noči pred tekmo dolgo časa v baru hotela Kompas, kjer je bil v žiriji za izbiro miss smučarskih skokov. S tem se je v Planici prostor za rekorde izčrpal, po 44 letih pa leta 2013 tudi rok obratovanja letalnice bratov Gorišek ter s tem njena vodilna vloga, ko je šlo za preseganje mej.
Novo pravilo, da je med odskočno mizo in iztekom lahko največja višinska razlika 135 metrov, je prvi leta 2011 izkoristil Vikersund, sledil mu je Kulm, z enoletno zamudo se mu bo danes s krstnim poletom pridružila Planica, a možnosti za svetovni rekord so minimalne. Pri sedanjih pravilih in profilih so vse tri prenovljene letalnice enake in narejene za polete do 250 metrov.
