Staš, mlajši od bratov Skube (Sebastian je starejši dobri dve leti in pol) se je v mladosti ukvarjal z različnimi športi, za rokomet – zanj ga je navdušil stric Roman, nekdanji igralec – pa se je dokončno odločil, ko je na svoji prvi tekmi v Krškem dosegel gol. Po 13 sezonah igranja v matičnem klubu v Trebnjem (od tega kar sedem v članski ekipi) je pred sezono 2013/14 sprejel ponudbo Gorenja, v katerem je (bil) trener Ivan Vajdl, s katerim sta zadnja tri leta odlično sodelovala tudi v Trimu. Z Velenjčani je nekdanji mladinski reprezentant Slovenije (z izbrano vrsto je na SP 2010 v Egiptu osvojil bronasto kolajno) podpisal triletno pogodbo, svetovno znani rokometni portal Handball Planet pa je njegov prestop iz Trima v Gorenje izbral za tretjega najboljšega v Evropi: pred njim sta bila le Rus Timur Dibirov (iz Čehovskih medvedov v Vardar) in Srb Momir Ilić (iz Kiela v Veszprem).
Že v premierni sezoni v velenjskem dresu je blestel v evropski ligi prvakov in bil kar štirikrat izbran v idealno sedmerico kroga, kar je še vedno absolutni rekord v najelitnejšem evropskem klubskem tekmovanju v eni sezoni, ob tem na 12 tekmah dosegel tudi 72 zadetkov, zato seveda ni manjkalo ponudb drugih klubov. Uradno je med drugim poslal danski Bjerringbro-Silkeborg, ki je za predčasen odkup njegove pogodbe ponudil 75.000 evrov odškodnine, a ga Gorenje za ta znesek ni želelo pustiti. »Tudi če bi Gorenje sprejelo dansko ponudbo, verjetno ne bi bil pripravljen oditi v tujino. Zaradi pričakovanja otroka in odločitve, da še kakšno leto ostanem v Sloveniji. Če ne bo kakšnih vrhunskih ponudb ali šokov, bom tudi v naslednji sezoni igral v Velenju, potem pa bo napočil čas za odhod v tujino. Ne, nimam obljubljene rokometne dežele, po kakovosti in moči pa izstopata nemška in francoska liga. Najpomembneje je, da bi v tujem klubu igral v ligi prvakov ali pokalu EHF,« ocenjuje Staš Skube, Bjerringbro-Silkeborg pa je nato namesto njega angažiral brata Sebastiana, ki je z Danci podpisal dveletno pogodbo.
Julija lani je prvič postal očka, ko je njegova srednješolska ljubezen in življenjska sopotnica Elvira rodila zdaj osemmesečnega sina Eneja. Po Staševih besedah se ima mlada družinica super in uživa, Enej je zdrav in razigran, očka pa skoraj ves prosti čas preživi z družinsko okrepitvijo. In kako mu gredo od rok previjanje, kopanje, hranjenje, preoblačenje in podobna starševska opravila? »Z Elviro si deliva vse obveznosti, povezane z Enejem. No, razen dojenja, pri katerem ne morem pomagati, haha. Nobeno opravilo mi ne povzroča preglavic, nič mi ni težko, vse mi je v veselje in v vsem uživam. Skratka, koliko je le mogoče, skušam razbremeniti Elviro,« pripoveduje zgovorni Dolenjec, ljubitelj sadja in mesa (brez njega ni pravega obroka, meni Staš, ki obožuje predvsem zrezke v omaki), ki s svojo igro in telesno višino spominja na Ljubomirja Vranješa, le 166 centimetrov visokega nekdanjega švedskega reprezentanta srbskih korenin.
Z Elviro nista poročena, a kmalu se bo tudi to spremenilo. Ko je lani v zakonski jarem stopil njegov brat Sebastian, je bil Staš njegova poročna priča. Toda tudi Staš načrtuje, da bo dahnil usodni da. Kot sam pravi, verjetno že v naslednjem letu, njegova poročna priča pa bo prav brat Sebastian. »Lani sem jaz Sebastiana pospremil pred oltar, kmalu pa bo tudi on imel priložnost za revanšo,« v šali dodaja Staš, katerega drugi šport je nogomet, v katerem navija za angleški klub Chelsea. Staš (na transparentu skupine navijačev Gorenja piše »Staš, ti si naš as«) ima že tri mesece rezerviran tudi poletni dopust, mlada družina pa se bo po koncu sezone za dobre tri tedne odpravila uživat na hrvaški otok Krk.
Prejšnji teden mu je uspel še en velik življenjski met – diplomiral je na fakulteti za šport v Ljubljani, naslov diplomske naloge pa je »Analiza igre rokometnega kluba Gorenje Velenje v ligi prvakov v sezoni 2013/14«. Večino študijskih obveznosti (predavanja in vaje) je opravil že v času, ko je igral v Trebnjem, nato je slabo leto porabil za izpite (imel sem še nekaj starih grehov, pravi Staš), zatem pa se je lotil pisanja diplome. »Pisal sem jo bolj počasi in sem si zanjo vzel dovolj časa, recimo slabo leto. Nisem hitel, saj nisem bil v časovni stiski. Moj celoten študij od začetka do diplome je trajal približno šest let,« pojasnjuje 176 centimetrov visoki in 79 kilogramov težki Staš. Brat Sebastian je diplomirani biokemik, za diplomo je dobil študentsko Prešernovo nagrado, Stašev mentor pa je bil dr. Marko Šibila. Da je izbral tovrstno študijsko področje, seveda ni naključje, saj po končani igralski karieri želi ostati v rokometu kot trener. Nekaj izkušenj že ima, saj je bil med igranjem v Trebnjem tudi trener mlajših selekcij v športnem društvu Trimko.
