Nemara zato, ker jim nihče ne pove, da se vsega ne da izsiliti. In prav to namero se je dalo zaznati tudi pri dotičnem šampionu. Skrit za pešcem, s katerim sva bila vštric, je izskočil iz svoje linije direktno v mojo. In pred mene. Pripravljen na njegovo potezico sem zaustavil vozilce, ga pogledal direktno v oči in ga nagovoril: »Kaj je, cmoki?!« Nekako tako, kot če bi ogromen center zablokiral preveč ambicioznega in »štepslsko« majhnega košarkarskega branilca. In prav tak nejeveren pogled košarkarskega branilca, ki mu ni uspela akcija, ki si jo je zamislil v svojih fantazmah, je mladi perspektivnež vrnil. Češ: »Aja, to ne gre?«
Ne, ne gre. In praviloma nikjer ne bo šlo, razen morda v okolju, kjer bo za vse poskrbel njegov oči. »Pa te bodo pojedli, kjer koli se bodo pojavili. Ker enostavno ne razumejo,« se je nad podobnim slojem najmlajšega prebivalstva pred kakšnim tednom dni pridušal tudi natakar iz trendnega lokala. Izmučen od celodnevnega dela. Bil je 8. marec. Veliko ljudi je peljalo ženske in družine jest. Bila je splošna gneča. No, utrujen je bil predvsem od skrajno nevzgojenih otrok, katerih nemogoče spektakle njihovi starši spremljajo z nasmeški, češ kakšne genialne fore njihov naslednik stresa, čeravno z njimi predvsem gnjavi okolico. Si torej predstavljate to državico, ko se bodo začela nizati leta, ko slovenski športniki ne bodo osvojili nič? Kajti lahko se strinjam z gostincem. Iz tovrstno elitnega podmladka res ne more nastati kaj prida. Denar za to, da trenira, sicer ima, vendar pa je težko pričakovati od njega kar koli, če je od navsezgodaj vajen, da so njegove nebuloze sprejete kot genialnost. A se velja spomniti: prebojni talenti so praviloma prihajali z roba, ne iz centra. Z nekaj izjemami, seveda. Rok Petrovič je bil tak.
