Ko govorimo o dopingu, je prva asociacija večine povezana s športnim profesionalizmom in nekaterimi najodmevnejšimi dopinškimi primeri. Samo v zadnjih nekaj letih se jih je zvrstilo kar nekaj, saj so s prsti v marmeladi zalotili nekatere največje športne zvezdnike – z Marion Jones, Tysonom Gayem in (za mnoge največjim goljufom) Lanceom Armstrongom na čelu. Ob tolikšni pozornosti, ki jo mediji posvečajo vrhunskim atletom, se v javnosti hitro pozabi, da do goljufij s prepovedanimi poživili prihaja tudi v amaterskem športu.
Poročilo, ki ga je pred dobrim tednom dni javnosti predstavila Mednarodna kolesarska zveza (UCI), razkriva, da v amaterskem kolesarstvu narašča število primerov, ko si tekmovalci na dirkah pomagajo s prepovedanimi poživili. Med najbolj množičnimi uporabniki prepovedanih poživil naj bi bili poslovneži srednjih let, za najbolj priljubljeno sredstvo pa naj bi veljal eritropoetin (EPO). Pri UCI so zapisali, da lahko porast dopinga v amaterskem kolesarstvu pripišemo vse lažjemu dostopu do prepovedanih poživil, za kar naj bi bil kriv zlasti internet pa tudi pomanjkanje sredstev za odkrivanje grešnikov med amaterji. Kolesarstvo seveda še zdaleč ni edina disciplina, kjer rekreativci posegajo po dopingu, saj je grešnike mogoče najti v številnih športih, med drugim med tekači, triatlonci in obiskovalci fitnesa.
Fenomen športnih sposobnosti
Kako razširjen je doping med rekreativci, je zaradi majhnega števila opravljenih raziskav tako doma kot v tujini težko reči. Kakršen koli poskus ocene razširjenosti bi pomenil podajanje grobih in najverjetneje netočnih podatkov. O razširjeni uporabi prepovedanih poživil med amaterskimi športniki po prepričanju ultrarekreativca in zunanjega sodelavca Dnevnika Metoda Močnika ne moremo govoriti. »Da je doping med rekreativci množično razširjen, je mit. Pravljica za nevedne. To velja tudi za rekreativne kolesarje, ki so od profesionalnih kolegov prevzeli slab sloves. V dolgoletnem druženju s populacijo, ki se redno udeležuje tekmovanj na amaterski ravni v številnih vztrajnostnih panogah, še nisem naletel na primer, ki bi bil očitno povezan z dopingom,« zatrjuje Metod Močnik. Pristavi, da mu v vseh letih ukvarjanja s športom nihče nikoli ni ponujal nedovoljenih sredstev; ni se niti govorilo o razpečevalcih niti ni zasledil primera, ki bi očitno dokazoval zlorabo, kot so čudežni dosežki ali nenadejane zdravstvene težave. Ne glede na to pa govoric o dopingu ne manjka.
»Mit se razširja predvsem na podlagi domnev tistih, ki ne morejo razumeti fenomena športnih sposobnosti in ne poznajo zakonitosti športa. Po mojem gre predvsem za zelo slabo znanje in posploševanje. Naj omenim le en očiten primer. Med tekom na Grintovec sem iz žepa vzel energijski gel, kar je videl eden od sotekmovalcev. Čeprav je potem dolgo tekel pred mano, sem ga pod vrhom prehitel, v cilju pa je nato vpil: 'Doping, doping!'« je dodal Močnik.
Nekaterim ni pomoči
Da je doping vsaj v Sloveniji med rekreativci prej izjema kot pravilo, potrjujejo tako testi, ki so jih lani prvič opravili med naključno izbranimi udeleženci na Ljubljanskem maratonu, kot tudi rezultati vzorcev, zbranih v zadnjih petih letih na Maratonu Franja. Prav vsi so bili negativni. »Ne bom trdil, da dopinga med rekreativci v Sloveniji ni, daleč od tega, a vseeno pri nas ni tako veliko kvalitetne rekreacije, da bi tej temi posvečali toliko pozornosti. Ne vem, ali ima smisel, da zaradi na primer 20 kvalitetnih posameznikov v plavanju, teku in kolesarstvu delamo takšen cirkus,« meni direktor kolesarskega Maratona Franja Gorazd Penko.
Kljub temu nekdanji kolesar in selektor kolesarske reprezentance prisotnosti dopinga med amaterji ne zanika, prav nasprotno. »Iz izkušenj z lanskega svetovnega kolesarskega prvenstva za rekreativce v Sloveniji lahko povem, da je bil odvzet pozitiven vzorec pri Francozu v kategoriji med 55 in 60 let. Prav tako je imel pred tem težave z dopingom tudi neki Italijan, a je vseeno lahko nastopil. Pred leti je bilo med rekreativci v Italiji in drugod tega ogromno, a mislim, da je zdaj dopinga manj.« Penko je prepričan, da nadzor na rekreativnih tekmovanjih mora biti, a dodaja: »Če nekdo želi posegati po prepovedanih poživilih v kategorijah, kjer ni nagrad, mu ni pomoči. Če želi nekdo sto metrov preteči v 15 in ne 17 sekundah, lahko zaradi mene je tudi opeke ali strupene kače.«
O dopingu se govori premalo
Z mnenjem Gorazda Penka se ne strinja predsednik Slovenske antidopinške organizacije (SLOADO) Jani Dvoršak, ki svari, da lahko takšno razmišljanje nosi zelo resne posledice: »Takšen pogled se mi zdi etično nesprejemljiv. Če bomo tako gledali na doping, potem lahko rečemo, naj se tudi vrhunski športniki kar dopingirajo, saj to delajo sebi. To je skregano z zdravo pametjo, etičnim in športnim vidikom.« Dvoršak pravi, da v Sloveniji primerov dopinga med rekreativci še niso zaznali, a se pri tem strinja z ugotovitvijo Gorazda Penka, da Slovenija v primerjavi s tujino ni nikakršen osamljen otok. To potrjujejo tudi podatki Finančne uprave RS, ki vsak mesec zapleni večje količine v športu prepovedanih snovi. Iz podatkov, ki so nam jih posredovali, je mogoče razbrati, da prepovedana poživila prihajajo iz številnih držav, med katerimi so ZDA, Kitajska, Moldavija, Romunija in Hongkong, do konca lanskega avgusta pa so prevladovali anabolični androgeni steroidi (testosteron in stanozolol). »O dopingu se v javnosti še vedno premalo govori. SLOADO že tretje leto dela s protidopinškimi ambasadorji v vseh športnih oddelkih slovenskih gimnazij, poleg tega sodelujemo z mladinskimi športnimi ekipami, vstopamo pa tudi v tretjo triado osnovnih šol, saj menimo, da je treba o tem ozaveščati tudi otroke,« še razloži prvi mož domače antidopinške organizacije.
Ob analiziranju problematike ne moremo zanemariti protislovja, do katerega prihaja med uporabniki prepovedanih poživil v rekreativnem športu. Ironično je, da nekdo, ki se s športom ukvarja zaradi želje po zdravju in boljšem počutju, z dopingom nato doseže ravno nasprotni učinek. »Nekateri, ki se s športom ukvarjajo rekreativno, se ga lotijo na profesionalni način. Vemo, da ima veliko rekreativcev vrhunsko opremo, skrbijo za prehrano, za svoje telo. Seveda s tem ni nič narobe, vendar se mora posameznik vprašati, zakaj želi biti boljši in kako daleč je pripravljen iti. Pomembna ločnica med amaterjem in profesionalcem je osebna odgovornost – rekreativni športnik je za svoje početje osebno bistveno bolj odgovoren, saj nima menedžerja in odločitve sprejema sam. Nekateri si nato preprosto želijo preveč,« poskuša nelogičnost problematike razložiti športni psiholog Blaž Zagorc. »Motivi za poseganje rekreativnih športnikov po prepovedanih poživilih so verjetno zelo podobni tistim, ki jih imajo vrhunski tekmovalci. Tu ne gre več za dobro počutje, ampak za nekaj povsem drugega. Kateri motivi med rekreativci prevladujejo, je nemogoče reči, saj je športnikov zelo veliko, vsem pa je skupno to, da se želijo dokazovati,« pojasni športni psiholog, ki ne izključuje možnosti, da je pojav morda odraz stanja duha v družbi. »Usmerjenost družbe v rezultate je vse večja, kar psihologi opažamo in je težko omejiti. Družbi kot celoti verjetno manjka potrpežljivosti. Rekreativci bi radi zelo hitro dosegli rezultat, vendar zanj niso pripravljeni dalj časa trenirati.«
