Prvi koncert sestava Ensemble Modern je odprla skladba Lovilec sanj Nine Šenk. Morda je temu botrovala izjemna izvedba – kar takoj velja zapisati, da je odnos, še bolj pa energija, ki jo člani ansambla povsem samoumevno vnašajo v izredno zahtevna sodobna dela, izjemna in izrazito dokazuje, da je sodobna glasba še kako živa in mikavna – ali tudi eminentni naročnik, toda skladbo sem dojel kot skladateljičino najbolj prečiščeno delo doslej. Odlikuje ga predvsem tehnična verziranost, ki v ospredje postavlja igro inštrumentalnih tekstur in njihovega hitrega spreminjanja, nekoliko manj pa se osredotoča na povezavo med obliko in vsebino. Če Šenkova operira z utrjenim naborom modernističnega materiala in oblikovnih postopkov, Eimermacherjeva v skladbi Povsod je čudežna dežela išče nova razmerja, simetrije, stereofonske efekte, odrsko pogojeno kroženje zvoka, osciliranje in »specialne« tolkalistične efekte, pri čemer se material ne zdi vedno tudi formalno ustrezno zaokrožen, a ostaja izjemna želja po iskanju lastnega izraza. Tega je Uroš Rojko že našel, pri čemer lahko skladbo Spoj II razumemo kot skladateljevo osebno spojitev postscelsijevskega napajanja pri »monotonski« barvitosti in postligetijevskega ritmičnega stroja. V svojem izrazitem dramaturškem loku deluje skladba zrelo in v izvedbi Ensemble Modern v drugem delu tudi eruptivno. Bolj temnim, razpotegnjenim zvočnim gmotam je zavezana Karola Obermüller v skladbi nihanje in zibanje – delo ni postreglo z obilico zvočnih dogodkov, hitrosti in osupljivosti kot druga dela, je pa zato odločneje grebla po meditativni zastrtosti.

O Vitu Žuraju – na prvem koncertu smo slišali skladbo Restgrung, nato pa na abonmajskem koncertu Simfonikov RTV Slovenija še ansambelsko delo Runaround in skladbo spektakelskih razsežnosti Changeover, v kateri se ansamblu pridruži tudi simfonični orkester – je brez pretiravanj mogoče zapisati, da je slovenska glasba z njim dobila morda tehnično najbolj verziranega in briljantnega skladatelja, ki očitno z največjo lahkoto ustvarja v teksturnem pogledu izrazito gosta dela navdušujočega tempa in vedno novih zvočno-barvnih domislekov (navdušujoče je to, da racionalna algoritemska osnova, s katero skladatelj kontrolira razporeditev zvočne snovi, na recepcijski ravni ne prihaja v ospredje). Po svoji kompleksnosti izstopa delo Changeover, ki izkorišča tudi prostorsko razporeditev, pri čemer zvok in njegova spremenljivost krožita z nenavadno silo po koncertni dvorani, skladatelj pa preseneča z neusahljivo energijo vedno novih domislekov, tako da je lahko poslušalec ob koncu skoraj upehan od neustavljivega tempa. Prav slednje skuša delo Restrung harmonizirati z odločnejšimi izmiritvenimi mesti, tudi s poizkusi meditativne zamaknjenosti, medtem ko po izrazni kvaliteti vendarle izstopa skladba Runaround. Žuraj namreč nepretrgano zaporedje zvočnih drobcev ustavi v delo izrazito humornega značaja, v katerega so pretopljeni tudi drobci jazza in valčkaste findesièclovske preteklosti, a le zato, da postanejo plen ironične dekonstrukcije, vpete v izjemno gradacijo zvočne hitrosti, dinamike in celo zabave: kompleksnost in humor še nikoli nista hodila tako tesno vštric.

Pokazalo se je, da je modernistični material na začetku 21. stoletja v rokah skladateljev postal lahek plen za najkompleksnejše rešitve, zaradi česar se zdi situacija precej podobna tisti, v kateri je Schönberg ustvaril svojih Pet orkestrskih skladb in se z njimi vrgel v naročje osvobojenega zvoka: ansambelska izvedba tega prelomnega dela je bila pregledno izčiščena, v čemer je spet briljiral dirigent Johannes Kalitzke, manj pa me je prepričala originalna orkestrska verzija, v kateri je manjkala prav transparentnost in morda orkestrsko prepričanje, da je na notnih pultih velika glasba. Sopostavitev Schönberga in Žuraja se zdi tako prava programska odločitev: upati velja, da bo Žuraj svojo izjemno tehnično verziranost prenesel tudi v nov izmik, ki bo prinesel nov »zrak z drugih planetov«.