Kaj sta imela Kraljeva astronomska družba in človeštvo od informacije, da zvezde svetijo okrog vogala? Na odgovor je bilo treba počakati šestinsedemdeset let, do leta 1995, ko je začel delovati globalni navigacijski sistem GPS. Ta temelji na komunikaciji s sateliti in ne bi deloval, če ne bi delovali Einsteinovi principi. Podobno velja za prvobitne bioelektrične raziskave s poskakujočimi žabjimi kraki. Od Galvanijevega smešnega odkritja sta minili že več kot dve stoletji. Ampak ohromeli bodo kmalu spet shodili.

Spodbujanje temeljne znanosti je velik blagor, njeno zanemarjanje pa bi bilo ogromna napaka. Zato je gneča pred vrati Evropskega centra za jedrske raziskave Cern velika. V največjem fizikalnem laboratoriju na svetu, ki je hkrati tudi eno najboljših teoretičnih središč, kjer delujejo zvezdniki fizike prihodnosti, se prvotnim državam ustanoviteljicam želi pridružiti veliko držav. Leta 2011 je bila v elitno druščino povabljena tudi Slovenija. Slovenski znanstveniki sicer v Cernu že sodelujejo. Odškrnili so si delček Nobelove nagrade za nedavno odkritje Higgsovega delca. A kot poudarja vodja tamkajšnje slovenske eksperimentalne skupine, profesor Marko Mikuž, so Slovenci k dobrim položajem v Cernu pripuščeni zgolj zaradi dobre volje gostiteljev. Slovenija namreč kljub uradnemu povabilu – ki je seveda obveznost – že štiri leta zavlačuje s plačevanjem članarine. Dobrobiti Cernove vrhunske znanosti, ki ji države članice skupno namenijo milijardo evrov na leto, si Slovenija jemlje brez plačila. »Za zdaj nas tolerirajo,« pravi Mikuž. A dobra volja se lahko konča in potem bo domača znanost tudi na področju fizike delcev začela padati, kot v mednarodnem merilu pada na drugih znanstvenih področjih, žrtvah kolosalnih rezov v slovenski znanstveni proračun.

Zakaj se vlaganje v Cern splača? Odgovor je lahko povsem pragmatičen. Britanci so izračunali, da se jim vsak v Cern vloženi funt s povratnimi učinki na gospodarstvo in dostopi do nove tehnologije trikratno povrne. Slovaki so izračunali, da se jim vsak vloženi evro povrne dvainpolkrat. Od lani so v Cernu celo Izraelci. Dobili bodo več, kot so vložili.

Ni si mogoče zamisliti izdelkov in naprav, ki jih bodo zanamci uporabljali na podlagi odkritij v Cernovem pospeševalniku delcev. Če komu od politikov niso blizu moralne obveznosti in razvoj znanja, se lahko zanese tudi na povsem ekonomistično logiko. Ta ima v zgodovini znanosti lepo alegorijo: ko je sredi devetnajstega stoletja britanski finančni minister William Gladstone srečal enega velikih odkriteljev elektrike Michaela Faradaya, mu je zastavil temeljno vprašanje. Kakšna korist bo od elektrike? Ne vem, je menda odgovoril Faraday. A gotovo jo bo mogoče obdavčiti.