Vprašanje je napačno. Kako je mogoče, da javnost ni videla, da gre za recept za katastrofo? Da gre za županov samopromocijski »veliki met«, za blitzkrieg z dobro načrtovanim hepiendom – z evropskim nogometnim prvenstvom, ki bo okronalo kralja? Da je šlo za blodnjavo provincialno napoleonstvo prav v času izbruha ekonomske krize, v katerem je Janković, medtem ko je začela pustošiti lakota, vzneseno napovedoval nove trgovske centre? V času, ko je na tekmah za Bežigradom čepelo povprečno za dve vrsti gledalcev, stadion – kulturna dediščina – pa je propadal in propada še danes, ker ga ravno tako blokirajo zasebne aspiracije po megalomanskem zaslužku, namesto da bi ga takrat z drobižem (v primerjavi s Stožicami) obnovil v danih razsežnostih? Po zgraditvi Stožic je obisk tekem Olimpije dosegel povprečno 1300 gledalcev, kar je enako kot na prvoligaški tekmi v Murski Soboti. Izvrstno.

Vprašanje je torej: za katero specifično mestno populacijo 1300 ljudi je Ljubljana vložila več kot 53 milijonov evrov? Za 1300 otrok, ki nimajo v bližini nobenih igrišč, za 1300 družin, ki bi rade urejene brezplačne prostore za piknik in badminton, za 1300 vrtičkarjev brez vrtičkov, za 1300 najstnikov brez vsem dostopnih košarkarskih igrišč na prostem, za 1300 kolesarjev, ki si morajo na mostu kolo naložiti na rame, za 1300 ljudi brez javnega prevoza v bližini doma? 53 milijonov za betonski raj duhov.

Ne pozabimo: šlo je tudi za medžupansko rivalstvo, za prestiž v imenu »nujnosti«, da mora biti vse v prestolnici. In župani so si strašno podobni, kot je pokazal Dnevnikov pregled stanja stadionov. Vsi imajo radi preproste moške igre in velike investicije, ob katerih se lahko fotografirajo, in prav nič jih ne zanima, kolikšen je dejanski interes ljudi in kako bodo zagotovili obratovanje in vzdrževanje. Celje, ki je svojo megalomanijo imelo zgrajeno prvo, je tako zaradi prenovljenega mb-stadiona kot zaradi Stožic izgubilo reprezentančne tekme in opustelo. Zaradi Stožic je oplel tudi Maribor, ki edini premore več gledalcev. Če pogledate posnetke tekem s koprske Bonifike, sem nam orosi oko. Točno takšne posnetke smo gledali v šestdesetih letih: gneča na igrišču, okrog pa nekaj sorodnikov in prijateljev.

V čem je izvirni greh vseh teh kraljev na Betajnovi, je postalo znova očitno te dni na manjšem, medvoškem primeru. Tudi tam so se finančno zaplezali, tudi tam so športni klubi v skrbeh, ker ne bo mogoče trenirati, če se zadeve ne uredijo. In potem je župan našel salomonsko rešitev: »Vse bo v redu, klubi bodo lahko še naprej trenirali, ukinili bomo le programe za predšolske otroke.« Odlična rešitev: odpoved najmlajšim, tistim brez »advokatov«. To je mentaliteta slovenskih županov. V njihovih glavah šport niti približno ni nikakršna rekreacija, nezavezujoča in brezplačna zabava za vse, najmlajše in najstarejše in vse tiste vmes, šport je institucija, je mreža klubov s svojimi zaposlenimi, s svojimi lobističnimi predsedniki, s svojimi političnimi zvezami in vzvodi, šport vzgaja bodoče reprezentante, manj nadarjene ali manj vztrajne pa prej ali slej izrinejo z igrišč. V ospredje je stopila ambicija po bodočih šampionih, po tvorbi nacionalnih herojev, ki jim bomo lahko ploskali ali se užaljeno obrnili stran, če jim bo spodletelo, pa naj so tako do konca izmozgani in psihološko povoženi, kot je »naša kraljica Tina«.

Šport se je prelevil v neoliberalno, k rezultatom usmerjeno poslovno dejavnost, ki obrača velike denarje in ki podpira še veliko večje sisteme, namreč proizvajalce vedno nove, vedno »boljše«, »nujne« opreme, brez katere si nihče ne drzne na trening ali na smučišče ali celo na džoging ali zgolj na hitro hojo upokojencev po Tivoliju – vsi, prav vsi morajo skozi trgovino, preden prikorakajo na teren. Šport je postal ultimativni pogoj zdravja, četudi ga, vedno bolj ekscesen, v enaki meri tudi uničuje: fizično, ker ljudje vse bolj zapadajo v pretiravanja in je poškodb vse več, in psihično, kot odvisnost ali če ne zmorejo zadanih obremenitev. Potem se jim tista draga oprema nesramno reži iz omare kot živi dokaz še enega spodletelega načrta v življenju, še enega poraza v boju s kilogrami, žilami in živci.

In to je naša lokalna politika – vlaga v zidove, ki samevajo, v institucionalizacijo vsega, nad čemer ima potem taco, meščanom vsiljuje absurdne megaprojekte, medtem ko njihove resnične potrebe ne prilezejo niti do točke razno.