V filmu ste predstavljeni tudi kot nasprotnik Miloševićevega režima. Kako in zakaj ste potem postali odvetnik razvpitega Radovana Karadžića?

Povsem po naključju. Proti koncu 90. let sem iz Srbije emigriral na Nizozemsko, kjer sem se namenil dokončati študij prava. No, če bi izbral študij v angleščini, bi moral plačati 10.000 evrov, za študij v nizozemščini pa 1400 evrov. Takoj sem se, jasno, začel učiti nizozemščine, preživljal pa sem se z delom v restavraciji. Toda ko sem začel brati knjigo o ustavnem pravu v nizozemščini, sem za prvo stran potreboval skoraj uro, knjiga pa je obsegala tisoč strani. Seveda me je zgrabila panika, a nisem obupal – in leta 2004 sem diplomiral iz mednarodnega kazenskega prava. Na tej študijski smeri nas ni bilo veliko in profesor nas je vprašal, ali bi kdo hotel biti pripravnik na haaškem sodišču. To me je zamikalo, še posebej, ker sem bil ves čas v denarnih težavah. Prijavil sem se k angleškemu odvetniku, ki je bil v ekipi Miloševićevih pravnih svetovalcev. V tem timu sem delal približno leto dni. Zdaj sem eden izmed treh svetovalcev pri obrambi Radovana Karadžića.

Karadžićeva obramba se je, kot slišimo v filmu, sklicevala tudi na neki dokument, po katerem je bila Bosna in Hercegovina že na začetku dogovorno razdeljena skoraj natanko tako, kot je bila po daytonskem sporazumu, toda vmes je bila vojna.

To je res bistveno. Portugalski diplomat Jose Cotillero je v reviji New Economist zapisal, da je bila vojna odveč, ker je že pred daytonskim sporazumom obstajal dogovor o razdelitvi Bosne, toda tedanji ameriški ambasador Zimmerman je nagovoril Alijo Izetbegovića, naj tega sporazuma ne podpiše. Cotillera smo poklicali za pričo in je na sodišču to ponovil. Res je škoda, da Izetbegović tega sporazuma ni podpisal, Bosna bi bila neodvisna, zdaj pa je vse ne le enako, kot je bilo zasnovano v tistem dogovoru, marveč je Republika srbska celo bolj homogena, kot je bilo predvideno v tistem dokumentu, predvsem pa je zaradi vojne manj ljudi, ker so bili bodisi pobiti ali razseljeni, in še vedno veliko tlečega sovraštva.

V filmu nekajkrat potujete v Bosno in iščete priče.

Tožilstvo je imelo bošnjaške priče; če smo hoteli spodbijati njihove obtožbe, smo seveda morali najti druge priče. Ampak ne bi rad ponavljal, kar je bilo rečeno že na sodišču. Zdaj se mi zdi pomembneje, da se Srbi soočijo s svojimi zločini v Bosni. To jim lahko pomaga, da postanejo boljši. Ne maram pa te triumfalistične pozicije tistih, ki se imajo za medijske zmagovalce teh vojn v nekdanji Jugoslaviji. Če sem na teh procesih v Haagu kaj spoznal, tedaj sem prav to, da slika ni tako črno-bela, z »bad guys« na eni in »good guys« na drugi strani. Nenehno označevanje Srbov kot agresorjev povzroča samo iritiranje med Srbi. Če bo spet kakšna svetovna vojna, se bomo spet najprej pobijali med sabo. Pomaga lahko samo to, da ugotovimo, kaj se je v bosanski vojni v resnici dogajalo.

V Srbskem odvetniku vas ni veliko videti kot Karadžićevega odvetnika.

Karadžić se brani sam, odvetniki mu samo svetujemo. Kot sam pravi: jaz sem glavni igralec, vi ste moji režiserji. Verjetno ste opazili, da je tudi tožilec prikazan samo enkrat. Režiserjeva ideja je bila, da predstavi problem obrambe nekoga, ki ga je ves svet že obsodil kot vojnega zločinca.

Ko vas o tem problemu sprašujejo na nizozemskem radiu, odgovarjate, da ste sprejeli sodelovanje v Karadžićevi obrambi iz poklicne etike (»vsak ima pravico do obrambe«) pa tudi zaradi kariere.

Res sem mislil, da mi bo ta primer pomagal pri poklicni karieri. Za zdaj sem še vedno svetovalec pri Karadžićevi obrambi.

Kdo plačuje pravne svetovalce v Karadžićevi obrambi?

Haaško sodišče najprej preveri finančne sposobnosti obtoženca. Pri Karadžiću so ugotovili, da je lastnik neke gozdne koče, ki so jo ocenili na 100.000 evrov, a je ne za to ne za kako nižjo ceno ni bilo mogoče prodati. Tako me plačuje sodišče.

O Karadžiću naj bi sodišče razsodilo letos jeseni; kot njegov odvetnik zdaj torej samo čakate na razsodbo.

Pravzaprav že nekaj časa, ki pa ga nisem zapravil. S kolegi iz Beograda, Ljubljane, Sarajeva in Zagreba, ki so delali v Haagu, smo ustanovili Regionalno pravno mrežo, katere namen je, da na razne načine, seveda pa predvsem s pravnimi sredstvi in nasveti, prispeva k pobotanju med ljudmi; od vojne je res že minilo 20 let, toda to je še vse prekratka doba, da bi se sovražno razpoloženje lahko poleglo. To bo dolgotrajen proces. Morda bi lahko nekaj pomagalo že to, da bi bolj poslušali drug drugega kot pa Bruselj ali Berlin. A naj ostanem pri tem filmu: povsem jasno mi je, da bo kakšna Bošnjakinja, ki je v vojni izgubila moža ali sina, pljunila na televizor, če bo tam videla Srbskega odvetnika, v Srbiji pa je še več kot dovolj takšnih, ki bodo popljuvali tega Sladojevića, ki je sicer Karadžićev odvetnik, a mu gre za nekakšno spravo.

Srbski odvetnik torej še ni bil prikazan ne v Beogradu ne v Sarajevu?

Film kroži po festivalih, prikazan je bil že v Zagrebu, kmalu bo tudi v Srbiji. Producent je film prav tako ponudil televiziji Al Jazeera v Sarajevu, a ga ni hotela sprejeti.

V filmu je prizor, kjer obiščete družino vaše žene, Slovenke: vse je veselo, dokler ne slišijo vaše interpretacije slovenske odcepitve.

Tako tudi je. O vseh rečeh se pač ne strinjamo, a zaradi tega se nimamo nič manj radi.

Je tudi vaša žena delala v Haagu?

Je, in to uspešneje kot jaz. Delala je v timu obrambe Momčila Perišića iz Republike srbske, ki je bil na prvi stopnji obsojen na 20 let zapora, po pritožbi pa je bil oproščen. Moja žena zdaj pripravlja doktorat o trgovini z orožjem: Srbi so v Bosno pošiljali orožje – toda kako tudi dokazati, da je bilo prav to orožje uporabljeno za vojne zločine?