Ob koncu 17. festivala dokumentarnega filma v Ljubljani je že mogoče reči, da sta njegova nesporna viška Citizenfour Laure Poitras in 1971 Johanne Hamilton; in ne le, da sta oba ameriška (prvi je dobil oskarja za najboljši dokumentarec), marveč se tudi tematsko in zgodovinsko ujemata: v obeh gre za nezakonite prisluškovalne in zalezovalne dejavnosti ameriških varnostno-obveščevalnih agencij, NSA in FBI, enkrat v sedanjem času, v drugem filmu pa pred 40 leti.
Revolucija v načinih nadzora
Ta časovni presledek je zelo poučen. Pokaže namreč vlogo tehnološkega razvoja, pravzaprav revolucije, ki je z digitalizacijo dosegla ne le totalnost nadzora, tako rekoč božjo vsevidnost in vseslišnost, marveč je s tem spremenila tudi njegovo naravo oziroma način delovanja: v obdobju analognega je nadzorna dejavnost potekala v materialni, fizični obliki (nameščanje prisluškovalnih naprav in kamer, agenti, ki zasledujejo ljudi ali se vtihotapljajo mednje, če kje protestirajo, njihova pisna poročila, dekreti o prisluškovanju in nadziranju in podobno), v današnji dobi digitalnega pa je nadzor lahko tako vsesplošen ali sorazmeren z našim elektronskim omreženjem (računalniki, telefoni), ker je dematerializiran in neviden.
Toda prek te teme o državnih varnostno-obveščevalnih agencijah, ki zalezujejo državljane, sta Citizenfour in 1971 predvsem filma o državljanskem pogumu, v prvem primeru posameznika, Edwarda Snowdna, v drugem skupine aktivistov, ki so razkrinkali nezakonite aktivnosti teh agencij. Ko je FBI vodil J. Edgar Hoover (in sicer od njegove ustanovitve leta 1924), so se te institucije bali celo ameriški predsedniki, slišimo v filmu 1971, toda šele vdor v enega izmed njegovih uradov v mestu Media v Pensilvaniji in javno razkritje ukradenih dokumentov sta prispevala k temu, da se je neki senator lahko vprašal, ali ni Federal Bureau of Investigation dejansko postal Federal Bureau of Intimidation, torej zvezni urad za zastraševanje. V tisti urad FBI so vdrli študentski aktivisti iz gibanja proti vietnamski vojni; nekateri so res že imeli nekaj izkušenj iz vdiranj v naborniške pisarne, iz katerih so kradli in uničevali naborniške sezname, toda vdor v kakšen urad FBI je bilo nekaj, kar je presegalo tudi njihovo imaginacijo in drznost. Idejo in pobudo je dal njihov profesor fizike in vnet protivojni aktivist: akcijo so skrbno načrtovali, kot pripovedujejo v filmu, in pri njej vztrajali celo potem, ko je eden izmed njih, deveti član Državljanske komisije za preiskavo FBI, kot so se poimenovali, iz strahu odstopil.
Onkraj poguma in pričakovanj
Čeprav tudi njih ni bilo nič manj strah, so si za čas akcije izbrali večer, ko je vsa Amerika gledala boksarski dvoboj med Clayem in Frazerjem. Seveda tudi čuvaj v hiši, kjer je bil tisti urad FBI, tako da ni slišal hrupa vlomilca, ki je imel težave z vrati pisarne. To je bila skupina politično radikalnih študentov z izostrenim čutom za državljansko odgovornost, v katerem so videli upravičenje tudi takšnega dejanja, kot je vlom v urad FBI. A naj so bili še tako upravičeni in pogumni vlomilci, vseeno niso vedeli, kaj pravzaprav iščejo. Po opravljenem dejanju, ko so iz urada odnesli vse dokumente, se je izkazalo, da ta vlom ni bil le nekaj, kar je skoraj presegalo njihov pogum, marveč je preseglo tudi njihova pričakovanja. Ob vzklikih presenečenja so odkrivali dokumente, ki so pričali, da za FBI niso sumljivi in torej vredni nadzora le tisti državljani, ki se udeležujejo kakšnih protestov, marveč tako rekoč vsi, celo otroški taborniki, ki so se nekaj dopisovali s tistimi izza železne zavese, medtem ko so Luthru Kingu nekaj dni pred podelitvijo Nobelove nagrade za mir poslali anonimno pismo, naj se rajši sam ubije (opisi FBI-jevskih aktivnosti kažejo, da je bila naša Udba očitno prav amaterska).
Te dokumente, med njimi tudi vrhunskega, imenovanega Cointelpro, ki je obsegal podroben sistem nadzorovanja »nove levice«, so aktivisti razposlali ameriškim časopisom, ki so jih sprva vračali FBI, toda Washington Post jih je začel objavljati (in potem še drugi). Hoover (umrl je leto dni po tem dogodku) je angažiral celo vojsko agentov, da bi našli te »vlomilce« in »izdajalce« (prek nekih podatkov, ki jih kopirni stroj xerox vtisne na papir, bi jih skoraj res), a so se ti uspešno pritajili. Če njihovo vlomilsko dejanje in javna objava dokumentov FBI ne bi prispevala k temu, da je kongresna preiskava o FBI dosegla zmanjšanje njegovih pristojnosti, se verjetno ne bi mogli pojaviti v filmu, ki evocira ta nedvomno zgodovinski dogodek.