Kje ste raje – v učilnici ali z dijaki v delavnici v Stegnah?

Ne glede na to, kje sem, sem zelo rad med mladimi. Njihova energija me je zasvojila. Sta pa to dve zelo različni okolji. V razredu sem profesor, ki predava fiziko vsem, tudi tistim učencem, ki jih ne zanima, v delavnici pa mentor dijakom, ki jih to, kar počnemo, zelo, zelo zanima. V delavnici neznansko uživam, mi je pa delo v učilnici tudi velik izziv.

Kako torej pritegniti pozornost vsaj večine?

V to, kar predavaš, moraš verjeti in to imeti rad. Mladim ne smeš lagati, ker ti ne bodo verjeli, saj natančno vedo, kdaj predavaš nekaj, kar ti je res ljubo, kdaj pa blefiraš. Mlade lahko navdušiš, če vidijo, da nekaj počneš s srcem.

Kaj vas navdušuje?

Ko smo začeli projekt Vič gre v vesolje in sem videl, s kakšnim veseljem so se dijaki vključili v projekt, ki je potekal zunaj pouka, me je njihov odnos presunil. To me žene, da projekte nadaljujemo in da smo v ustvarjalnost zunaj pouka potegnili še pet drugih šol.

Koga naj poskuša profesor, ki želi voditi tovrstne zunajšolske dejavnosti, najprej dobiti na svojo stran – dijake ali ravnatelja?

Zagotovo dijake. Šola ti mora biti v vsakem primeru naklonjena. Denar tukaj ne more biti izgovor.

Pa čeprav vlada pravi, da je treba varčevati?

Oba projekta Vič gre v vesolje in Calypso sta bila finančno pozitivna. Dijaki so namreč s svojim delom zagotovili več denarja, kot smo ga porabili. To pomeni, da se sploh ne zastavlja vprašanje denarja, pač pa volje. Pomembno je, ali ravnatelj v projektu vidi smisel. Podjetni dijaki bodo v vsakem primeru delali, bodisi doma, tako kot jaz, ki sem ves čas nekaj razstavljal in sestavljal, ali pa v šoli. Pomembno je, da se dijaki naučijo timskega dela in medsebojne komunikacije. Taki mladi so pozneje v življenju veliko uspešnejši.

Ste bili kdaj deležni očitkov, da dijake izkoriščate, da služijo denar za šolo?

Ne. Slišali smo le zaskrbljene starše, ki jih je bilo strah, da bodo dijaki dobivali slabše ocene, ker niso ves čas pri pouku. A šolski uspeh trpi le pri redkih dijakih. Glede pridobivanja denarja pa smo dobili več pohval. Starši so veseli, da se njihovi mladostniki učijo komunicirati. Pridobivanje denarja je v bistvu komunikacija, veščina, saj moraš nagovorjenemu človeku v treh minutah prepričljivo pojasniti koristnost produkta.

Staršev torej ni bilo treba prepričevati, da dovolijo otrokom, da se vključijo v projekte?

Sploh ne. Pa tudi šole, ki smo jih poleti lani vpeli v Zavod 404, imajo ravnatelje, ki vidijo v tem korist za dijake in dodano vrednost za šolo.

Zavod 404 zdaj združuje šest šol. Kako se je razvila ta pobuda?

Junija lani smo se pogovarjali z našimi dijaki, ki so sedaj že študenti. Bili so precej zaskrbljeni, kaj bodo počeli, ker vsaj še tri leta, na primer, na strojni fakulteti ne bodo imeli nobenih konkretnih projektov. Zato so predlagali, da delamo naprej. Z njimi sem tedaj delil idejo o Zavodu 404, katerega ambicija je, da imajo podobne zunajšolske dejavnosti vse šole po Sloveniji. V okviru zavoda, v katerega smo vključili tudi gimnazije Ledina, Vič, Bežigrad, Moste, Poljane in GSŠRM Kamnik, trenutno poteka šest dijaških projektov, dva študentska in en osnovnošolski.

Kaj je zavodova ključna naloga? Od kod ime?

Izobraževanje mladih na področju podjetništva in tehnologije. 404 je na spletu koda, ki pojasnjuje, da spletna stran ne obstaja. Naša filozofija pa je, da če nekaj ne obstaja, lahko to še ustvarimo. Zato smo izbrali ime 404. Pridružijo se nam lahko ne le dijaki vključenih šol, pač pa vsi mladi, ki želijo razvijati nekaj novega.

Zakaj je v Sloveniji še toliko nasprotovanja pobudam, da bi šole sistemsko spodbujale k podjetnosti, k bolj samostojnemu, projektnemu delu?

V Sloveniji denar še vedno predstavlja nekaj slabega. Zato so pomisleki, kako vpeljati podjetništvo v šole in o tem, kdo bo denar, ki ga bodo mladi pripeljali na šolo, dobil. V zvezi s tem po mojem mnenju prihaja do nepotrebnih zapletov. Mladim moramo pokazati, kaj podjetništvo sploh je. To je namreč daleč od tega, da narediš aplikacijo in dobiš v treh dneh milijon evrov. Podjetništvo je trdo delo, garanje, odrekanje, ampak se vseeno splača.

V šolskih klopeh je, kot pravite, pri načinu podajanja snovi še vedno precej »dinozavrov«. Kaj torej lahko zagotovi spremembe?

Vprašanje je zelo kompleksno. Najprej je treba ugotoviti, zakaj se nekdo odloči, da bo učitelj. Zame je poučevanje poslanstvo. V Sloveniji, pa tudi drugod v Evropi, je še vedno veliko mladih, ki ne vedo, kaj bi delali v življenju, zato tudi ne vedo, kaj naj gredo študirat, in se pač odločijo za poklic učitelja. Tako dobimo učitelje, ki niso zadovoljni v svoji koži, pred njimi pa so vsak dan mladi ljudje, ki so še nerazvit potencial. In to me najbolj boli.

Je tudi zato treba mlade, ki stopijo na trg dela, osebnostno še zgraditi?

V podjetjih poudarjajo, da morajo z mladimi prav na tem področju veliko delati. Šola ne vzgaja za življenje. Pri mladih je to vedno bolj očitno. Tehnologija se razvija, življenje se spreminja, načini poučevanja pa ostajajo enaki.

Imate učitelji pri poučevanju dovolj proste roke?

Učitelj se mora pri svojem delu držati samo učnega načrta. Od njega samega pa je odvisno, ali je dovolj iznajdljiv, da bo znal v okviru pravilnikov delati inovativno. Po mojem mnenju se to da. Vendar pa moraš biti tudi osebnostno tako naravnan, da težiš k iskanju novih načinov. Pri nas je vse preveč učiteljev, ki učijo po liniji najmanjšega odpora. Zato me ne čudi, da ima javnost o šoli tako mnenje: učitelj oddela šest ur in gre domov...

Kjer pa si mora vzeti čas za priprave?

No, da... Res je, da je birokracije veliko, a učitelj, ki natančno prebere, kakšni so pravilniki, ve, da ima znotraj njih široko polje avtonomije. Priprave na pouk so lahko marsikaj, zagotovo pa ne morejo biti razlog za to, da so učitelji preobremenjeni. Govorim le za srednješolske profesorje.

Profesor in mentor ste, ker vas je energija mladih zasvojila. Kje pa je meja svobode, ki jo še dopuščate v razredu?

Komunikacija med profesorjem in dijakom mora biti takšna, da si mladostnik upa vprašati. Vsak dijak si mora upati vprašati. Če pa v sebi tuhta in ne vpraša, je to problem. Žal je za našo družbo značilen. Tako v mladem človeku ubijamo vedoželjnost. V prvem letniku srednje šole je ponavadi na začetku vedno malo težav, a ko ti mladostnik verjame in zaupa, tega ni več.

Učitelji se premalo zavedajo kompetenc, ki so jih razvili prav v šolskih klopeh. Verjetno bi marsikdo lahko opravljal še kakšen drug poklic, kajne?

Vodenje tridesetih mladostnikov, ki te skušajo na vsak način prepričati, da imajo v tem trenutku zagotovo boljše delo kot te poslušati, ni lahka naloga. Prav sposobnosti vodenja so tiste, ki jih lahko v razredu izpilimo. Nekateri učitelji te veščine dejansko uspešno prenašajo tudi v zasebni in poslovni svet. Sam sem pripravljal na primer teambuildinge – skupinske aktivnosti za nekajdnevno preživetje v naravi. Po mojem mnenju je lahko vsak človek podjetnik. Pomembno je le stopiti iz območja udobja, videti, kaj se da izboljšati ali spremeniti.

Dr. Jaka Lindič z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani meni, da je treba za podjetne projekte nagrajevati predvsem učitelje, ki jih na šolah spodbujajo, ne pa metati denar v razpise in delanje kljukic, ko so projekti zaključeni...

Nagrajevati je treba uspeh. Uspeh dijakov pa je treba tudi javno pokazati. Pri naravoslovju na primer ne more biti cilj nekega projekta to, da damo otroke v učilnico, kjer bodo poslušali 15 seminarjev. To je metanje denarja skozi okno. To delajo birokrati. Zato je treba imeti ljudi, ki bodo radi in trdo delali z mladimi. Trdega dela se otroci ne naučijo iz knjig ali s svetovnega spleta. Sami se morajo spopasti s problemi. Tehnologija je že tako napredovala, da faktografskega znanja ne potrebujejo toliko kot včasih. Potrebovali pa bi – zlasti na področju šolstva – drugačen pristop in drugačne rešitve.