Drugi del negativne javne podobe nastaja na ulici in v vsemogočni anonimnosti spleta, kjer se preliva gnojnica in pretakajo govorice. Sovražnost do avtorjev, ki kolektivno organizirani izstavljajo račune za uporabo svojih del, se napaja pri utrjeni slovenski nacionalni folklori: nezaupanju do intelektualnega in ustvarjalnega dela. A kolektivke olja na ogenj prilivajo še same – s popolno netransparentnostjo glede ključnih parametrov svojega poslovanja (koliko plačuje ta gostinec in koliko oni drugi?). Kot pravne osebe zasebnega prava jih k javnosti poslovanja ne zavezuje noben zakon. In vse to so okoliščine, v katerih povprečni državljan ne zna povedati niti, kaj kolektivke sploh počnejo, niti, zakaj njihovo početje koristi vsakomur med nami. Zakaj že? Ker želimo družbo, v kateri je za svoje delo in njegovo uporabo s strani tretjih oseb vsak pošteno plačan.

Lobistični stroj so kolektivke zagnale tudi pri aktualnem poskusu spreminjanja avtorske zakonodaje. Spet nespretno, a spet upravičeno. Pisateljem, filmarjem, skladateljem, instrumentalistom, ki jih zastopa ena od petih kolektivk, namreč zakon ne prinaša prav nič dobrega. Ne odpravlja ključne anomalije zdajšnjega zakona, ki avtorjem sploh ne omogoča, da bi cene za uporabo svojih del postavljali sami. Ne odpravlja denimo tako imenovanega Sveta za avtorsko pravo, enega od »orodij« oblikovanja tarif, ki ga poleg predstavnikov kolektivk sestavljajo zastopniki gospodarstva. Slednji seveda cene zbijejo do najnižjega za kolektivke še sprejemljivega zneska. Avtorji se torej z uporabniki ne morejo pogajati tako, kot bi bilo edino logično, v dialogu, ki bi bil v urejeni družbi videti nekako takole: »Tarifa mi ni všeč.« »Pa glasbo ugasni.« »Sem ugasnil in zdaj imam manjši promet. Mogoče pa bi glasbo vseeno imel...« »Prav, jaz pa ti mogoče lahko ponudim popust.« Predvsem pa predlagatelj z zakonom kolektivkam ne preprečuje nadaljnjega poslovanja v megli polinformacij in dezinformacij.

Ko gledamo starega rokerja, ki zahteva svoj denar, ne vidimo dolge vrste odličnih glasbenikov, ki stoji za njim in legitimno zahteva, da mu trgovec z milijonskim obratom preneha krasti. Avtorji, kakor koli nespretni v javni komunikaciji, so v primeru »osovraženih kolektivk« v resnici šibek člen, ki bi ga morala država varovati. Z dvema enostavnima gestama: z zagotovitvijo popolne transparentnosti delovanja kolektivk in s postavitvijo glasbenika v enakovreden pogajalski položaj nasproti močnejšim gospodarskim subjektom. Tudi če se država zaklinja na ustvarjanje kot svoj »vitalni interes«, podrobnosti predlaganega zakona kažejo, da še enkrat več samo blefira.