Ponedeljek, 9. marec:

Kot ženska bom ta dnevnik sestavljala iz svojih štirih d: dela, družine, druženja in domišljije – kombinacije, ki jo poskušam vnesti v čim več svojih aktivnosti. Ne verjamem v usklajevanje »zasebnega« in »poklicnega« življenja, ker je življenje eno samo. Zato pa je toliko pomembneje, kako ga živimo. Zame je to pred letom in pol pomenilo preskok v podjetniške vode, v katerih združujem svoje štiri različne poklice s svojimi konjički. Tako se je rodila Nikrmana. Na moji poti se znajde vse, kar je povezano s potenciali zaposlenih.

Ponedeljek. Ura je 3.30 in to je čas, ko se moj dan običajno začne. Pa ne zato, ker bi zazvonila budilka, ampak ker moj bioritem misli, da ima dovolj pet ur spanja, in me pač »vrže gor«. Verjetno je to za podjetnico dobra lastnost, saj ima dan tako mnogo več ur. Po svojih jutranjih obredih vzamem v roke računalnik in najprej odgovorim vsem »svojim« slovenskim študentkam in študentom na fakulteti Doba, kjer pravkar zaključujem predmet »odnosi z javnostmi in oglaševanje«, začenjam pa predmet »odnosi s javnošću i društvena odgovornost« s študenti iz nekdanjih jugoslovanskih držav. To je odlična stvar, ki me sproti seznanja z vsemi novimi izsledki na področju, s katerim sem se ukvarjala več kot desetletje, hkrati pa izživim eno svojih poklicanosti – prenašati znanje na druge.

Torek, 10. marec

Danes je dan za nasmeh

Sem mentorica gospoda iz večjega podjetja v Sloveniji, ki je vrhunski športnik in kot tak pravilo 10.000 (če hočeš odličnost, treniraj 10.000 ur) prenaša tudi v posel. Razpravljava o motiviranju sebe in drugih in obnoviva vedenje, da palice in korenčki pri zaposlenih že dolgo ne funkcionirajo več. Tudi v Sloveniji ne, kar kaže podatek Gallupove raziskave o le 16-odstotni zavzetosti slovenskih zaposlenih. In le aktivno zavzeti so nadpovprečno produktivni in ustvarjajo presežke.

Danes sem bila v žiriji diplomantki na fakulteti Doba kot njena diplomska mentorica. Kolegica Alenka Golob je invalidka, ki so ji od otroštva govorili, da še osnovne šole ne bo naredila. Ampak je vztrajala. Vedela je, kaj hoče in kaj mora za to narediti. Danes je diplomirala z oceno deset.

Sreda, 11. marec

Dovolj!

Včasih bi človek kar odnehal, kaj? Visoki honorarji, neplačevanja, dolgovi, cepljenje, necepljenje, družinski zakonik… in izgovarjanje na legitimnost (ne)storjenega. Zakaj se sploh pojavljajo takšne anomalije? Zanima me, ali bo pripravljena kakšna raziskava na to temo. Moje divje, nepodkovano in statistično (še) ne dokazano mnenje (torej ugibanje) je, da predvsem zato, ker smo izgubili občutek za odgovornost.

Aktivna sem na področju (družbene) odgovornosti. Povezano je z vzgojo, ki mi je vcepila, da smo vsi del vsega in da je moja usoda odvisna od usode vseh. Ne vprašaj, komu zvoni, kajti zvoni tebi. Zato sem pred leti stopila k soustanoviteljstvu Inštituta za razvoj družbene odgovornosti (IRDO), ki letos praznuje deset let. Prihodnji teden organizira jubilejno, 10. konferenco Družbena odgovornost in izzivi časa 2015 – Poročanje o družbeni odgovornosti. Ker sem recenzentka te konference, je dobršen del današnjega dne potekal v znamenju pregleda prispevkov, ki so jih pripravili avtorji. Prispevki in dobre prakse so izjemni, ampak najbolj me je navdušila 16-letna Nomi Hrast, gimnazijka. Na osnovi raziskave je pripravila vsebino predmeta družbena odgovornost, ki naj bi ga vključili v kurikulum srednjih šol in gimnazij.

Četrtek, 12. marec

»Job caffe«

Iščete službo ali zaposlitev? Ali delo? V Sloveniji je bilo februarja 122.552 brezposelnih. V Mariboru je stopnja registrirane brezposelnosti decembra lani znašala 18 odstotkov, od tega je več kot četrtina ljudi stara 29 let in manj. Torej mladih. Takih, ki bi morali sedaj ustvarjati nova podjetja, družine in generirati ter udejanjati ideje… Kakšna izguba zanje, njihovo okolico in družbo kot celoto.

Tega se zavedajo tudi nekateri posamezniki v ustanovah našega drugega največjega mesta. Tako je v okviru projekta My Generation at Work evropskega programa URBACT za spodbujanje trajnostnega razvoja mest predviden tudi razvoj »job caffe«. Kot dobro prakso so ga razvili v Belgiji, prevzeli pa so ga že v nizozemskem Rotterdamu. Gre za drugačen koncept tkanja vezi med delodajalci in iskalci zaposlitve/dela. V okviru tega projekta izvajam ciljne ekspertne delavnice in ena teh je potekala danes v Kariernem središču Zavoda za zaposlovanje Maribor.

Petek, 13. marec

Zakaj potrebujemo Zlato nit?

V letu 2014 smo se srečali z vrsto statističnih podatkov, ki so na mednarodnih lestvicah Slovenijo umestili še niže kot v preteklih letih. Posledično so se slovenski menedžerji soočili z zahtevo, naj dosegajo merljive cilje (tudi) na področju tako imenovanih mehkih veščin.

Zato je pomembno, da izpostavljamo dobre prakse zaposlovalcev v Sloveniji. In zato je projekt Zlata nit, v katerem sodelujem že od začetka, tako pomemben za dvig kakovosti kadrovske in komunikacijske politike, politike inoviranja in vodenja podjetja v celoti. Del današnjega dneva sem kot članica izborne komisije posvetila branju intervjujev, pregledovanju rezultatov raziskave Zlata nit, ki mimogrede vključuje že več kot 60.000 izpolnjenih anket, kar je unikum v svetovnem merilu, in listanju skozi BSC… Mislim, da je prav končati delovni teden z iskricami v očeh…

Sobota, 14. marec

Hočem biti srečna

Po mednarodni lestvici sreče (zadnji primerljivi podatki so za leto 2009) za Slovenijo kaže, da smo manj srečni kot deset let pred tem, torej leta 1999. Naša sreča je bila na 10-stopenjski lestvici na zavidljivih 7 točkah, kar nas je umeščalo na 34. mesto med 109 državami. Že dve leti po tem smo v raziskavi, izvedeni samo v Sloveniji, zdrsnili na 6,4 točke. Čeprav imamo višje dohodke, se naša stopnja sreče manjša.

Nedavno sem svojim študentom na fakulteti Doba dala nalogo, da zapišejo merljiv osebni cilj. To je najprej videti enostavno, ko pa izključiš cilje, kot so: dokončati študij, izgubiti težo, opraviti izpit in kar je še podobnih želja študentov in študentk, ti preostane le še, da se zamisliš. Eden od študentov je zapisal, da želi biti srečen. Super, sem rekla. Kaj pa je zate sreča? Poročiti se? Zgraditi novo hišo? Kupiti dva avta? Leteti na potovanje okoli sveta? Prebrati vsak dan novo knjigo?

Zame osebno je to recimo pomenilo združitev hobija s poklicem. Pred mnogo leti sem s konjem trenirala preskakovanje ovir. Dvajset let po tem sem naredila licenco za coacha. In kmalu po tem sem to dvoje združila.

Nedelja, 15. marec:

Ste med tistimi, ki delajo 24 ur na dan? Narobe.

Sedmi dan je Bog počival. Verjetno je nabiral moči za vsa presenečenja, ki smo mu jih v človeštvu pripravljali. Tudi pri meni je nedelja dan, ko imam mir za dobro knjigo, družino, šport, prijatelje, klepet, sprehod v naravi in delanje »niča«. Če se vrhunski in rekreativni športniki zavedajo, da potrebujejo čas za počitek, kar se izrazi v pozitivnih vplivih na preprečitev poškodb, počitku mišic, pozitivnem vplivu na preprečevanje nespečnosti, preprečitev izgorelosti…, potem verjetno to velja tudi za poslovneže, podjetnice, menedžerke, vse nas.