Afera megahonorarji, ki je izbruhnila zaradi objave visokih postranskih zaslužkov nekaterih predstavnikov vlade Mira Cerarja ter pravnikov, ekonomistov in drugih vplivnih akademikov, je razkrila le vrh ledene gore. Še danes je namreč očem javnosti skrito, koliko ti zares zaslužijo, za koga vse delajo in ali so do tega sploh upravičeni.
Vir avtorskih honorarjev, ki jih profesorji dobivajo ob svojih rednih plačah, so predvsem dodatna plačila za izredne študije. Na seznamu pa ni zaslužkov iz njihove podjetniške dejavnosti oziroma poslov na trgu. Veliko jih poleg profesure dela tudi preko zasebnega podjetja ter za organizacije, ki so v rokah teh istih fakultet. Čeprav nemalokrat uporabljajo ime in znanje delodajalca, delajo pa za državne naročnike, se ustvarjeni zaslužki ne stekajo v (javne) proračune, temveč v njihove (zasebne) žepe.
Težava so pomanjkljiva pravila, ki med tržne dejavnosti fakultet štejejo izobraževalno, raziskovalno in strokovnorazvojno dejavnost, ne pa tudi svetovanja. Tako lahko profesorji poleg rednega dela mirne vesti svetujejo in pišejo študije za zasebne naročnike, ne da bi pri tem kršili konkurenčno klavzulo.
Vmesni člen med podjetji in profesorji
Da bi združile znanje svojih strokovnjakov in čim dražje prodajale znanje na trgu, so nekatere fakultete skupaj s partnerji ustanovile različne inštitute in zavode. To so počele predvsem tiste fakultete, na katerih poučujejo profesorji z ekonomskim, pravnim in drugim uporabnim oziroma prodajljivim znanjem. Letni proračuni teh satelitov se napajajo tako iz javnih kot zasebnih virov, segajo pa od 100.000 do prek milijona evrov.
Tako je pod okriljem ljubljanske ekonomske fakultete v obdobju dekana Dušana Mramorja leta 2011 nastal zavod Center poslovne odličnosti. Njegovi prihodki so se v letu 2013 zvišali za polovico, na 1,06 milijona evrov. Kot nam je pojasnil nekdanji rektor ljubljanske univerze dr. Stanislav Pejovnik, tudi eden od podpisnikov pogodbe o ustanovitvi, je bil glavni namen, da bi vsi profesorji na ekonomski fakulteti na trgu delali prek tega centra in ne lastnih podjetij. Bil bi vmesna točka med naročniki in profesorji. Podobno strategijo so ubrali tudi na medicinski fakulteti, je povedal Pejovnik.
Eden od ciljev ustanovitve Centra poslovne odličnosti je bil tudi, da bi z delom na trgu ustvarili dodatna sredstva za financiranje javnih programov ekonomske fakultete, ta pa bi k tržnemu uspehu zavoda prispevala znanje zaposlenih. Toda statut univerze navaja, da to velja le za presežke prihodkov nad odhodki, ki pa jih praktično ni. V letu 2013 je imel Center poslovne odličnosti le 11.697 evrov dobička, pa še ta je bil rekorden. Tudi prvotnega namena, da bi bili posli prek zavoda obvezni za profesorje na ekonomski fakulteti, se niso nikoli uresničili, priznava Pejovnik. Tako še danes praktično vsi profesorji poslujejo prek lastnih podjetij oziroma statusov samostojnega podjetnika.
Skriti posli za državna podjetja
Kdo vse pri Centru poslovne odličnosti naroča študije in storitve svetovanja, je uradno poslovna skrivnost. Po dostopnih podatkih pa med njimi najdemo državna podjetja, kot sta Gen Energija in Slovenske železnice (SŽ), pa tudi Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki jo financira država. Tudi v NLB, ki smo jo reševali davkoplačevalci, naročajo storitve pri Centru poslovne odličnosti – v zadnjem letu za okrog 19.000 evrov novih poslov.
Kateri profesorji so pisali študije, svetovali in na koncu dobili plačilo, javno ni znano. Medtem ko morajo fakultete na Supervizorju objavljati podatke o vseh nakazilih, je to njihovim zavodom in inštitutom prihranjeno. Uradno jih namreč financira trg. Tako je profesorjem in drugim strokovnjakom pot za velikanske skrite zaslužke na široko odprta. Pri tem velja spomniti na primer Vlada Dimovskega, nekdanjega ministra v Drnovškovi vladi, ki mu je Pivovarna Laško prek Centra poslovne odličnosti leta 2012 oddala za kar 110.000 evrov vreden posel za svetovanje, čeprav so Laščani dve leti pred tem za svetovanje o isti tematiki drugemu naročniku že plačali več kot pol milijona evrov.
Podobno skriti so prihodki in odhodki množice inštitutov, ki so v lasti Pravne fakultete v Ljubljani, njihove vodstvene položaje pa zasedajo Rajko Pirnat, Lojze Ude in drugi znani pravniki, pisci slovenske zakonodaje. Udetov Inštitut za primerjalno pravo, ki se financira tudi iz javnih sredstev, je imel leta 2013 za 338.000 evrov, sestrski Inštitut za javno upravo, ki ga vodi Pirnat, pa več kot pol milijona evrov prihodkov. Med pomembnimi naročniki slednjega sta tudi Mestna občina Ljubljana in javna Agencija za energijo.
Poglavje zase so inštituti, ki imajo s fakultetami skupno le ime. Eden takšnih je (bil) inštitut EIPF, ki slabo tretjino sredstev dobi od javne agencije za raziskovalno dejavnost, ministrstev in ostalih javnih virov. Čeprav so ga pred dvema desetletjema privatizirali Franc Križanič, Jože Mencinger, Franjo Štiblar, Veljko Bole in nekateri drugi partnerji, se je do leta 2008 imenoval Ekonomski inštitut pravne fakultete.
Netransparentno »popoldansko« delo
Večina znanih profesorjev, ustvarjalcev javnega mnenja, ima tudi lastno podjetje ali s. p., preko katerega svetujejo zasebnim in javnim naročnikom ter zanje, domnevno v prostem času, pišejo študije in različna mnenja. V nemalo primerih jim podatkov o »popoldanskem« delu niti ni treba objavljati.
Jože P. Damijan z Ekonomske fakultete v Ljubljani, ki je leta 2009 za študijo o Mobitelovih zlorabah na trgu od Agencije za komunikacijska omrežja in storitve prejel kar 47.390 evrov, ima obenem s. p. in podjetje L.I.F.E. Institut. Prek prvega je v letu 2013 ustvaril 76.134 evrov prihodkov, prek drugega pa še dodatnih 27.333 evrov. Že včeraj smo v Dnevniku izpostavili Pirnata in Senka Pličaniča z ljubljanske pravne fakultete. Oba sta redno zaposlena na fakulteti za polni delovni čas, obenem pa imata 20-odstotno dodatno zaposlitev na njenem inštitutu za javno upravo. Sta še lastnika dveh podjetij, oba pa imata odprt še s. p.
Nekateri profesorji so šli še dlje. Poleg redne zaposlitve na fakultetah, dodatne na (zasebnih) inštitutih ter delovanja v zasebnih podjetniških pobudah, prek katerih svetujejo, so se podali še v zavarovalniške, finančne in borzne vode. Tako sta se Dušan Jovanovič in Borut Bratina pred leti, v času borzne evforije, ukvarjala s trgovanjem z vrednostnimi papirji. Pri tem sta skupaj s poslovnimi partnerji NKBM prizadejala večmilijonsko škodo, zaradi domnevnih kaznivih dejanj pa so ju ovadili kriminalisti.