Pappenheim je s svojimi kirasirji v bleščečih oklepih odločil prenekatero bitko. Pri obleganju Magdeburga 1630–1631 je dobesedno bredel po krvi – čeprav bi padec nekoč cvetočega mesta v primeru nerazdejanja ravno njemu prinesel največji plen. Tudi v svojem poslednjem spopadu, v epskem merjenju moči s Švedi pri Lütznu 16. novembra 1632, je v kritičnem momentu posegel v bitko – ter v njej našel enako slaven in le malo manj legendaren konec kot njegov najnevarnejši nasprotnik, kralj Gustav Adolf. Maršal Svetega rimskega cesarstva, ki je bil mnogo več kot misleči stroj, je imel levji delež zaslug za to, da se za Wallensteina veliki boj, v katerem ni zmagal, ni sklenil s porazom.

V času tridesetletne vojne je formula: »Poznam svoje pappenheimovce,« ki je izražala popolno zaupanje glav z višav, da bodo one v nižavah po najboljših močeh izpolnile svojo nalogo, v velikem delu Srednje Evrope postala stalno reklo. Umetniško poveličanje je doživela v zadnjem delu Schillerjeve trilogije o Wallensteinu, ki je bila v predhitlerjanski dobi redna gostja dramskih odrov. Nacionalnim socialistom pa pesnik svobode nikakor ni bil po srcu: ko je občinstvo ob uprizoritvi Don Carlosa v Hamburgu leta 1934 več minut ploskalo repliki markiza Pose: »Veličanstvo, dajte mislim prosto pot,« je postala recepcija njegovih del strogo nadzorovana. Pozneje se Schiller nikoli več ni vrnil na mesto ob Goetheju, ki ga pravzaprav zavzema samo še na Rietschlovem weimarskem spomeniku, kjer prvaka nemške literature druži en bronasti venec.

Pappenheimovci, katerih domiselnost, intelektualna moč in čustvena sila se razodevajo v poslanstvu večne zavzetosti za nerazočaranje patrona, so v živopisno zgodovinskost zasidrana metonimična oznaka za kar pogost tip ljudi. Ne gre za hlapčevsko mehanične ter obupno predvidljive izvajalce različnih naročil, temveč za virtuozne zastopnike, namestnike in mandatarje, se pravi za figure, ki se prelevijo v polnokrvne (s)like šele pod soncem drugih – pa četudi so ti umišljeni. Neredko služijo zgolj veliki ideji in so pod njenimi perutnicami zmožni napraviti čisto vse – kakor nekdanji maršal Svetega rimskega cesarstva grof zu Pappenheim za Tillyja ali Wallensteina. Brez njih ne bi bilo na vazalstvu sloneče tocquevillovske aristokratske dobe in njenih današnjih recidivov.

V dinamični demokratični dobi pa se tu in tam zgodi, da pappenheimovci ostanejo brez svojega vojvode ali osebni kompas uročajoče ideje severnice. Prvaki na tem ali onem ovinku zgodovine lahko padejo s konja. Zvezde – zlasti tiste enonočne – utegnejo biti sklatene z neba. Ob takšnih apokalipsah edninskih kozmosov postane vedenje pappenheimovcev samorazkrivajoče. Četudi se trudijo igrati Wallensteine – saj želijo zakriti njihovo umanjkanje ali propad vladarske ideje, ki so ji zvesti –, jih izdaja namestniško-mandatarski preimenovalni govor. Nikoli ničesar ne izrečejo osebno, se pravi v pesniško suverenih edinstvenih metaforah in metonimijah, marveč uporabljajo le njihove retorično obremenjene konvencionalne polsestre, za katere vsakdo ve, da so vdanostne šifre. A tisto, kar slednje zakrivajo, ni nekaj, marveč nič.

Politika je glede tega tako zelo eksplicitna in alegorično emblematična, da lahko človek zamrmra sekvenco iz enega najšarmantnejših starih poljskih tangov: »Pomniš, koliko že let tako naprej gre svet?« Le tu in tam se kak pappenheimovec preobrazi v Wallensteina – kakor vzorni frankistični »deček« Adolfo Suárez, ki je ob poskusu puča podpolkovnika Antonia Tejera in generala Alfonsa Armade postal utelešenje španske demokracije in se niti ob westernskem streljanju v madridskem Kongresu poslancev 23. februarja 1981 ni skril med masivne ministrske klopi. Suverenost je pokazal tudi s tem, da je svojemu premierskemu nasledniku Leopoldu Calvu-Sotelu v najbolj varovanem sefu pustil samo listek s kombinacijo, ki ga odpira. A da je ta skrivnost prišla na dan, je bilo treba novim ljudem na hodnikih oblasti najprej vlomiti vanj.

Pomenljivejše so stvari v znanosti, kjer je vse obrnjeno na glavo in je pappenheimovstvo višek čislanosti: vdanost stroki in njenim baronom spusti vilinsko tančico večne brezmadežnosti čez sleherno šlamastiko. In medtem ko morajo politiki svoje neprebojne kirasirske oklepe kupovati za lasten denar – celo ljubljenec ljudskih množic, ki si je pred časom tovrstno gala opravo skušal priskrbeti v javnem strošku, je moral nazadnje račun poravnati iz svojega žepa –, si jih učenjaki zlahka priskrbijo kot zaščitno obleko. Generacije znanosti tako žarijo v neranljivo elegantnem sijaju brez primere… Starosvetni politik Fran pl. Šuklje je očitno bil prerok purpurne scientistične dobe, ko je zaklical: »Znati se mora!«