Vsaj takega občutka se ne morem znebiti, pa čeprav je res, da se sam pretežno gibljem med zagrizenimi avtomobilisti, med katerimi je takšnih alergikov pač kar nekaj. Sem pa med njimi zagotovo najbolj glasen zagovornik uporabe kolesa kot prevoznega sredstva, čeravno ga sam sploh ne uporabljam. Prednosti ima ta uporaba namreč toliko, da jih sploh ne bi našteval, ker bi zmanjkalo prostora. Že zdavnaj bi se zato tudi ti alergiki na kolesarje morali navaditi in se naučiti sobivanja v prometu – kolesarji so v primerjavi z avtomobilsko pločevino toliko šibkejši, da je to že zaradi tega naša dolžnost, četudi to pomeni, da je treba včasih požreti ponos in šibkejšemu pustiti prednost.

A seveda to še zdaleč ne pomeni, da kolesarji ne nosijo svojega dela odgovornosti. Veliko je namreč takšnih, ki svojo šibkost izkoriščajo čez mero in se vseskozi zanašajo na to, da bo avto že zavrl, ignorirajo prometne oznake... Takole čez prst bi po le malce daljšem opazovanju prometa na enem bolj prometnih križišč v Ljubljani mirno lahko zapisal, da je število prekrškov vožnje skozi križišče pri rdeči luči pri kolesarjih vsaj petkrat višje kot pri avtomobilistih. Pa je bilo koles hkrati vsaj petkrat manj kot avtomobilov. Zakaj je tako, je težko enostavno odgovoriti, zagotovo pa je zanašanja na reakcije voznikov v smislu »me bo že videl« odločno preveč.

Dejstvo torej je, da bi morali za varnejše udejstvovanje kolesarjev veliko primakniti vsi. Kaj veliko, ogromno – če namreč že leta ugotavljamo, da prometna varnost napreduje in da je lani na cestah umrlo dobrih 63 odstotkov ljudi manj kot v najbolj črnem letu izmed zadnjih desetih (293 mrtvih leta 2007 in 108 lani), je razlika med mrtvimi kolesarji v lanskem in najbolj krvavem letu le slabih 28 odstotkov (18 v letih 2005 in 2009 ter 13 lani). Ali drugače: če je krivulja pri skupnih smrtnih žrtvah usmerjena navzdol, število umrlih kolesarjev ponazarja sama zase zgovorna skoraj ravna črta.