Angleški glasbeni publicist in kritik Simon Reynolds je s knjigo Rip It Up and Start Again zapečatil neusahljive vire postpunka. Popravil je tudi napako kolega Ronija Sariga, ki je v Secret History Of Rock skupino The Pop Group spregledal. Hud spodrsljaj, saj ni šlo le za lokalno počelo tistega, kar je sledilo v nadaljevanju urbane glasbe iz pristaniškega Bristola (Tricky, Massive Attack, Portishead); z razbijanjem, trganjem in cefranjem hermetičnih glasbenih form ter njihovim ponovnim lepljenjem in sestavljanjem v novo celoto je skupina utirala pot izzivalnim godbenim mišmašem. V nasprotju s sodobniki, kot so bili Gang of Four, Joy Division, Public Image Ltd. ali Au Pairs, je bila bolj nepredvidljiva, odprta in predvsem svetlejša. Z domišljijo in drznostjo se je izmikala šablonam in premag(ov)ala diletanstvo. Agitpropovski splet političnih manifestov proti seksizmu, fašizmu, oboroževanju, vojnam, lakoti, potrošništvu, thatcherizmu in korporacijam je bil posredovan z ognjevito mešanico reggeaja, funka, (free) jazza, duba in punka. Po jazzu si je bila zasedba blizu z neukrotljivim Jamesom Chanceom iz newyorških Contortions, po nemirni viziji na isti valovni dolžini kot Šarlo akrobata, s križanjem punka in reggaeja pa si je bila po idejno-uporniški plati še najbližje z The Slits. Na dveh albumih, Y in For How Much Longer Do We Tolerate Mass Murder?, ter kompilaciji demo, živih in drugih neobjavljenih zgodnejših posnetkov We Are Time je v štirih letih obstoja pustila za sabo še danes izzivalne zvarke. Po razpadu jeseni 1981 se je izkazalo, da so bila razhajanja znotraj skupine nepremostljiva. V nadaljevanju je Marka Stewarta v navezi z zvočnim laboratorijem On-U Sound odneslo globoko v industrijski dub; z Maffio in solo je ustvarjal angažirane kompozicije. Bobnar Bruce Smith in kitarist Gareth Sager sta še bolj zagazila v divje vode jazza, funka in punka z Rip, Rig + Panic, v katerih se je izkalila Neneh Cherry.
Po solističnih poteh, različnih sodelovanjih in projektih so se člani The Pop Group spet zbližali in z (nekdanjim) basistom Danom Catsisom ustvarili novo ploščo po 35 letih. Očiščeni starih razhajanj so se za Citizen Zombie oprijeli hibridno izoblikovanih samosvojih prepoznavnih smernic; ne odkrivajo tople vode in ne obujajo stare slave. Niso se izneverili samim sebi, le da neposredni subverzivni akt prepuščajo mlajšim, zavedajoč se, da dinozavri nikoli niso rešili sveta.
