Intervju, Želimir Periš: Vsaka kultura ima svoje mučenice

Pol knjige govori o mitoloških, zgodovinskih ženskah, nekakšnih ikonah naše kulture, posebej zahodne. Moj cilj je bil razmisliti o občih mestih, ki so skupna vsakomur, ki ga ustaviš na ulici. Če kdo želi, da naštejemo pet slavnih žensk iz zgodovine, znamo vsi našteti Evo, Penelopo, Marie Curie... Ko sem torej razmišljal o ženskah iz zgodovine, sem iskal najbolj obče motive njihovih zgodb – kaj definira Penelopo? Zvestoba. Evo? Greh. Ko sem našel točke, ki so najbolj vklesane v našo kulturo, pa sem jih poskušal obrniti na glavo. Junakinjam sem želel dati glas in skozi to pokazati, da stvari morda niso takšne, kot so ostale zapisane v naši tradiciji, ampak popolnoma drugačne. Posledično torej v mojih zgodbah Penelopa ni zvesta, Eva ni kriva. Polovica knjige je zgrajena po tem ključu. Druga polovica se je, ker si zgodbe sledijo kronološko, navezala na prvo. V njih nastopajo sodobne ženske, a stare zgodbe se nadaljujejo. Še vedno lahko vlečemo vzporednice med položajem ženske, ki je živela v arhetipskem patriarhatu pred 2000 leti, in žensko danes.

Najprej so nastale nekatere zgodbe, predvsem iz moje jeze zaradi okoriščanja z ženskami. Ko želi moški očitajoče pokazati, kakšna bi neka ženska morala biti, ponudi za zgled Penelopo, ki je na svojega moža zvesto čakala 20 let. To me je jezilo že v začetku: zakaj bi bila Penelopa ali katera koli ženska simbol v rokah moškega, ki želi opozoriti na tako imenovane dobre lastnosti ženske? Tako se je začelo pisanje nekaterih zgodb, ki jim je bilo skupno, da prevprašujejo zgodovino, potem pa se je ideja razvijala sama od sebe.

Nevarno je bilo vzeti že obstoječe zgodbe in jih povedati na svoj način, ne da bi pri tem vedel, kaj se je v resnici zgodilo. Z mitološkimi zgodbami je bilo lahko, prebiral sem izvorna besedila: ko sem denimo pisal o devici Mariji, sem ponovno prebral Biblijo, pri Penelopi sem se zatekel k Homerju. Tu gre za relativno omejen nabor besedil, v izvornem tekstu pa sem iskal luknje, bral med vrsticami. Vsaka od teh žensk ima nekakšno skrivnost, ki je morda nekje zapisana, morda obstaja ali pa ne.

Pri Marie Curie sem bral biografije, predvsem tisto, ki jo je napisala njena hči. Vemo, da gre za žensko, ki je živela v izključno moškem svetu – ženske na Poljskem niso mogle niti obiskovati fakultete. Da bi se lahko šolala, je morala oditi v drugo državo in tam pokazati, da je boljša od moških, predvsem intelektualno. Zanimalo me je, kje v njeni biografiji lahko najdem nek problem, kateri del njene zgodovine je izpuščen, da zgodba o dosežkih Marie Curie še danes zveni tako dobro. Četudi je ona v sodobnosti simbol ženske, ki je zares uspela, se v njeni biografiji vidi, da je vse to dosegla, ker se je poročila s Francozom, ki je imel laboratorij in ji omogočil pogoje za uspeh. Na neki način se torej zdi, da imamo žensko, ki je moškim superiorna, a je bilo to, spet, mogoče zgolj zaradi nekega moškega. To me je jezilo in bolelo, zato sem se odločil za zgodbo, ki meče novo luč na njeno zamisel o poroki.

Iz zgodovine poznamo Immanuela Kanta kot enega najinteligentnejših ljudi svojega časa, ki je vedno opisan kot vrhunski mislec in mizogin. Zakaj je sploh važno, da ga nekaj takega definira? Ali je bil on človek vrhunskega intelekta zgolj zato, ker ga ženske niso motile na poti k uspehu? V Kantovi biografiji sem potem dejansko našel obdobje, v katerem ni veliko delal, in sklenil, da je to zagotovo moralo biti zato, ker se je zaljubil.

Ko je knjiga izšla, me je bilo malo strah tega, kako bo sprejeta med feministkami. Tudi sam sem feminist, ampak sem se bal njihove kritike. Nekatere ženske so nato pristopile k meni, češ da so v knjigi uživale, a da ne razumejo, zakaj so moje protagonistke mučenice, zakaj niso junakinje, herojke. Veliko žensk v teh zgodbah se začne vsaj zavedati svoje situacije ali pa si celo same izborijo boljši položaj. So torej zato, ker svojo situacijo prepoznajo in se je začnejo zavedati, herojke ali mučenice? Ne glede na srečen ali nesrečen konec zgodb je bil moj namen predvsem pokazati stanje, položaj žensk, kakršen je.

Del teh zgodb zagotovo nosi neko upanje, denimo Marie Curie si izbori upravljanje z lastnim življenjem, Penelopa bo vzdignila roko nad lastnega moža. Položaj žensk v začetku vseh zgodb je vedno podrejen, za nekatere se to spremeni, za nekatere ne. Zgodba o Baubi skuša razmišljati o prihodnosti. Ta znanstvenofantastična, niti malo utopistična zgodba končuje knjigo tako, da pokaže, da položaj ženske tudi v prihodnosti morda ne bo mnogo boljši, dokler obstajajo te fundamentalne razlike med moškim in žensko, ki tu delujejo kot katalizator zgodbe.

Želel sem oživeti protagonistke, da bi bile čim bolj prepričljive. Vsaka od zgodb je napisana v prvi osebi ženskega spola, vsaka ima podobno formo. Predstavlja potencialne dnevniške zapise, intimne izpovedi v kratkih odlomkih. Vsaka junakinja se sicer izraža na svoj način, glede na svoj značaj in seveda čas, v katerem živi. Biblični slog je denimo ponekod lahko tudi parodiran, Penelopa ne govori vedno v Homerjevem stilu, mlade definira njihova subkultura, a del Lidijinega življenja – ona je profesorica in gospodinja – morajo biti tudi recepti in navodila za likanje. Ona sicer na začetku lahko malo razmišlja o svojih problemih, a hitro za tem je njena vloga ta, da mora skuhati družinsko kosilo.

Na začetku me je skrbelo, da je v knjigi premalo humorja, da je preveč mračnjaška, potem pa se je na javnih branjih zgodilo, da so interpretirali zgodbe s humorjem; po nekaterih poglavjih je nastala celo gledališka predstava. Lidijine recepte denimo v tej predstavi prikažejo skozi črni humor. Vključitev različnih stilov in tehnik pisanja besedilu zelo pomaga, da ni dolgočasno.

Ko sem se ukvarjal s temo žensk in njihove neenakopravnosti, sem se počutil nekako dolžnega. Nisem želel njihovega trpljenja zgolj izkoristiti za to, da napišem knjigo, ampak sem jim želel na neki način tudi pomagati. Varni hiši v Zadru, kjer skrbijo za žrtve družinskega nasilja, sem namenil ves zaslužek od knjige, saj jim res primanjkuje sredstev. Ta seveda niso bila namenjena samo ženskam, a se je ponovno izkazalo, da one najbolj trpijo. Tudi naslovnico in spletno stran za knjigo smo dali izdelati mladim oblikovalkam, da so lahko izkoristile medij za lastno promocijo in nekaj zaslužile. Slučajno se je potem zgodilo, da je nekaj ljudi poslalo fotografije, na katerih so se slikali z Mučenicami na zanimivih mestih, kar smo takoj objavili na spletu. Prijateljica se je denimo fotografirala s knjigo ob rafineriji nafte in ob železarni v Sisku. To je star industrijski obrat, ki je v času komunizma zaposloval 50.000 ljudi, zdaj pa propada. Ta kontrast se mi je zdel super, mučenice so bile tudi delavke tega kombinata. Ljudje so nato spontano začeli pošiljati fotografije in vesel sem, da je bila knjiga marsikje, od Japonske do Bostona. Kar priča, da ima vsaka kultura svoje mučenice.