Alkohol povzroča v Sloveniji največjo zdravstveno, socialno in ekonomsko škodo. Zakon o omejevanju porabe alkohola izpred desetih let (Kebrov zakon) se je namenil popraviti porazno stanje, ki nas je uvrščalo v evropski vrh po popitem alkoholu. Zaradi vsesplošne tolerance do alkohola, ki jo ljubkovalno imenujemo mokra kultura, je bil pravi čudež, da je bil sprejet. Že kmalu je bil potreben popravkov, vendar ga ni dopolnjevala nobena naslednja vlada, pač pa so bili sprejeti zakoni, ki so še oteževali njegovo izvajanje. Le en primer: s spremembo zakona o prekrških zdravstveni inšpektor ne more kaznovati lastnika lokala, v katerem najde mladoletnika s kozarcem alkoholne pijače – zalotiti mora neposrednega storilca, torej natakarja, ki je to pijačo postregel. To pomeni, da mora na dogodek čakati, kar je ob peščici inšpektorjev, ki jih vsi poznajo, skorajda nemogoče. Zakon dobiva pesek med kolesa na vsakem koraku: mokri kulturi pripadajo tudi pisci zakonov, ministri, poslanci, inšpektorji, policisti in sodniki. K sreči ne vsi.

Vsemu navkljub se je poraba alkohola v Sloveniji v času od sprejema zakona zmanjšala za četrtino in delež najhujših pivcev se je zmanjšal. Če to drži, gre za še en čudež, in čeprav ni mogoče vseh zaslug pripisati zakonu, mu jih nekaj lahko.

Ampak nekateri poslanci državnega zbora so v navezi z nekaterimi športnimi funkcionarji ugotovili, da zakon, ki na splošno sicer deluje, nikakor ne deluje v členu, ki prepoveduje ponudbo alkoholnih pijač v športnih objektih med športno prireditvijo. Zapisali so, da mladi zaradi te prepovedi ne pijejo nič manj, izgredi na športnih prireditvah niso nič manjši, športne organizacije pa se zaradi prepovedi spopadajo s pomanjkanjem finančnih sredstev. Predlagajo spremembo zakona, s katero bi obnovili prodajo alkohola med športnimi dogodki.

Oglejmo si te očitke nekoliko podrobneje.

Trditev, da zakon ne preprečuje, da mladi ne bi pili na športnih dogodkih, je isto, kot če bi krivili kazenski zakonik, da ne preprečuje korupcije in kraje. Ali bomo zato ta kazniva dejanja črtali iz kazenskega zakonika?

Predlog ne navaja nobene številke, koliko denarja naj bi zakon odtegnil športu. Poskusimo sami. Vse tekme nogometne lige imajo v letu dni kakih sto trideset tisoč gledalcev, košarkarske osemdeset tisoč, ostale znatno manj: skupaj kakih deset tisoč na teden oziroma pol milijona na leto. Če bi organizatorju športnega dogodka ostal en evro od pol litra prodanega piva (kar je optimistično, če upoštevamo stroške prodaje, dodatnega varovanja in ugotavljanja alkoholiziranosti, pa tudi finančne odgovornosti za škodo, ki bi jo povzročil alkohol) in bi čisto vsak obiskovalec popil pol litra piva (tudi mladoletniki), to navrže komaj pol milijona: manj kot sto evrov letno za vsako od šest tisoč športnih društev. Treba bo popiti bistveno več. Predlagatelje zakona sprašujem: koliko več? Obubožani slovenski šport danes razpolaga s kakimi stotimi milijoni, in tudi če bodo gledalci popili po dva litra piva, bo to prineslo komaj dodatna dva milijona.

Predlog je poln neresnic in polresnic. Med drugim, kako izjemno stroga je slovenska zakonodaja v primerjavi z evropsko. Resnica je obratna. V EU poteka mukotrpna, vendar vztrajna kampanja, ki naj alkohol izžene iz športa. Ali moramo biti med zadnjimi tudi pri problemu, ki je pri nas bistveno večji kot v večini drugih držav?

Še bolj bosa je trditev, da sprememba zakona ne prinaša nobenih finančnih posledic za javna sredstva. Več dela za inšpekcijske službe in policijo je malenkost; mnogo resnejše posledice prinaša škoda zaradi posledic uživanja alkohola. Že ena ali dve prometni nesreči s težjimi posledicami bosta državi prinesli večje stroške kot celoten izplen prodaje alkohola v športnih objektih.

In tako pridemo do končnega vprašanja: komu bo sprememba zakona v resnici koristila?

Proizvajalcem pijač. Ne zaradi prodaje v športnih objektih, ki jo bodo komajda zaznali: ob sto osemdesetih milijonih litrov piva, ki ga prodajo Slovencem danes, bo dodaten milijon litrov predstavljal manj kot odstotek. Pravi razlog potihem priznavajo tudi proizvajalci: kakršnakoli prisotnost alkohola v športu, tudi sponzorstvo, je najboljša oblika pridobivanja novih pivcev. Druženje športa z nezdravim proizvodom, kot je alkohol, omogoča samoprevaro, da ta izdelek le ne more biti tako nezdrav. Mladi, ki jim ni mogoče podtakniti gostilniškega popivanja kot vzorec primernega obnašanja, imajo na stadionu neprimerno manjše zavore.

V tem tiči sprevrženost zakonskega predloga: šport bo za nekaj ušivih evrov pomagal rekrutirati nove pivce za pitje izven stadionov. Športniki se bodo pustili prevarati: namesto da bi mladim še naprej dokazovali, da je življenje vznemirljivo in zabavno tudi brez alkohola, bodo postali ambasadorji alkoholne industrije.