In ne dvomim, da sta se, medtem ko je dr. Tekavčičeva z uporabo najbolj enostavnih primerov zaman poskušala pojasniti osnove ekonomije in visokošolskega sistema pri nas, Petra in Darja nekje v ozadju hihitali kot dve mozoljasti smrklji.
A ne Edi, ne Petra in Darja, bojim se pa, da tudi večina gledalcev ne, niso dojeli, da je bilo dekanki dejansko zastavljeno vprašanje, zakaj profesorji na Ekonomski fakulteti za svojo plačo poleg pedagoškega in raziskovalnega dela ne opravljajo še tržnih raziskav za zasebna podjetja. Da, Edi Pucer je dr. Tekavčičevo dejansko vprašal, zakaj se profesorjem svetovanje Sparu ali Hoferju ne šteje med delovne obveznosti na fakulteti, in bil nezadovoljen z odgovorom, da profesorji za plačo opravljajo pedagoško in raziskovalno delo, za avstrijske in nemške trgovce pa delajo v svojem prostem času in so temu primerno dodatno plačani.
Od Pop TV seveda nihče ni pričakoval, da se bodo poglabljali v problem, s tem, ko so v studio ob dr. Tekavčičevi povabili še Dušana Merca in Gorana Novkovića, pa so tako in tako že vnaprej prostodušno priznali, da se jim sanja ne, za kaj tu sploh gre, in jih tudi niti najmanj ne zanima.
Na žalost se v naslednjih dneh niti noben resen medij ni potrudil ugotoviti, kaj je zares spornega v visokih zaslužkih profesorjev, ampak so se vsi zadovoljili z gostilniškimi domnevami, da pri teh cifrah nekaj že mora smrdeti, in se glasno strinjali s Štefanecem, da so vsi, ki so zaslužili preko dvesto tisoč evrov, vredni javnega blatenja in ožigosanja z goljufi.
Boris Štefanec je pri tem pridno odigral vlogo otroka, ki v Pol Potovi Kambodži tipa vrhove nosov in išče odtise očal, da bi razkrinkal izobražence in intelektualce. Večkrat je namreč ponovil, in bil sveto prepričan, da govori nekaj zelo smiselnega, da je on le potipal debelino denarnice profesorjev in pred strelski zid postavil tiste z najbolj debelimi. Da bi bila stvar še bolj absurdna, je bil njegov edini argument za takšno početje ta, da je vse skupaj dobro premislil, in z vsakim nastopom je poglabljal vtis, da je nekdo vse skupaj premislil zanj, on pa je le posodil svoje prstke.
Mediji so mu bili za to neznansko hvaležni in razjarjenemu ljudstvu so z navdušenjem uprizorili lov na čarovnice. Pri tem se niti najmanj niso sramovali nerazumevanja tematike, ampak so veselo poenostavljali in pisali o svetovanju lastni fakulteti ter se sploh niso trudili ugotoviti, na kakšne načine so profesorji služili preko avtorskih pogodb (predavanja in mentorstva na izrednem študiju, komercialni projekti za zasebna podjetja, podjetja v državni lasti in druge javne ustanove, sodelovanje pri evropskih projektih), kaj šele, da bi kdo poskusil ločiti nesporne od spornih zaslužkov.
Vse to se je kot ponavadi dogajalo pod krinko javnega interesa, pri čemer so uredniki in novinarji znova spregledali, da je javni interes, v katerem deluje Boris Štefanec, morda res podoben javnemu interesu, v katerem Edi Pucer sprašuje maloumna vprašanja in v imenu katerega Goran Novković v neplačanem oglasu lobira za prihod mednarodnega revizorja po lastni izbiri, a da nima prav nobene zveze z resničnim javnim interesom, ki ima namen odpraviti nečednosti v visokem šolstvu.
Če bi to sprevideli, ne bi na križ pribijali enega ministra za drugim in igrali igro Štefanečevih nalogodajalcev, ampak bi ugotovili, da malopridni seznam priča predvsem o pravilih igre v obstoječem visokošolskem sistemu, o ustaljenih načinih dodatnega financiranja fakultet in o tem, da so na enih fakultetah pri tem zelo uspešni, medtem ko se istočasno druge utapljajo v finančnih težavah in jim primanjkuje sredstev za izvedbo študija.
Naposled bi morda vsem nam razkrili, kje je zares problem tega sistema in kako bi se dalo takšna nesorazmerja odpraviti ali vsaj zmanjšati in doseči, da bi tudi na fakultetah, kjer služenje dodatnega denarja na trgu ni mogoče, ali vsaj ne v takšni meri (filozofska fakulteta ali pa umetniške akademije trgu najbrž nikoli ne bodo mogle ponuditi tako dragih uslug kot ekonomska ali biotehniška fakulteta), študentom lahko zagotovili potrebno kakovost študija, profesorjem pa spodobno plačilo in sredstva za raziskave, konference in podobno.
A namesto tega smo gledali množično maščevanje nekdanjih učencev za vsak cvek v njihovi šolski karieri. Še politiki niso stopili na žulj toliko ljudem kot učitelji in mediji se preprosto niso mogli upreti skušnjavi, da ne bi ljudstvu pomagali izživeti frustracij iz šolskih klopi. »Oni bodo meni nezadostno, kolega! Prekleti zaslužkarji!« je odmevalo z vseh strani, Štefanec pa je dobil še eno čebelico za ubogljivost.