Seveda današnjega bralca ne bi šokirala tedanja predvidevanja znanstvenikov niti včasih prav pretirano precenjevanje ali podcenjevanje človekovih zmožnosti, pač pa iskreno navdušenje, s katerim so bila napisana in prebirana. V tistem času so bili čipi pod človeško kožo ali mesta pod kupolami podobe utopije, srečne družbe, ki ji znanost olajšuje organizacijo, in srečnega človeka, ki mu znanost pomaga uresničiti lastno individualnost. To je bilo obdobje fantastičnega napredka v tehnologiji in vedrega optimizma za prihodnost. Človek se je sprehajal po Luni, na Zemlji pa gradil nepredstavljiva čudesa: zvezde tega daljnega in danes nerazumljivega časa so bili astrofiziki, inženirji, pisci znanstvenofantastičnih romanov in kirurgi, ki so presejevali človeška srca, otroci pa smo zbirali slike astronavtov in vsi do zadnjega sanjali sebe v posadki Apolla 37, 38 ali kateri je že bo takrat na vrsti.
In če bi kateri od tedanjih Disneyjevih znanstvenikov lahko predvidel, da bomo čez štirideset let razvili male žepne naprave v velikosti škatlice cigaret, s katerimi bo vsakomur, povsod in v vsakem trenutku dostopno celotno človeško znanje, da bo lahko do vsake informacije o vsaki stvari prišel v desetinki sekunde in jo delil z vsakim od sedmih milijard ljudi na Zemlji – ne samo, da ne bi niti za trenutek podvomili, ali je kaj takega sploh mogoče, ampak bi komaj čakali tak popoln, čudovit svet.
Človeško znanje je bilo tedaj tisočkrat manjše kot danes, a konec pameti je bil neizmerno dlje: in vendar nam na kraj pameti ne bi padlo, da bodo mesta pod kupolami z večno pomladjo nekega dne prizorišča distopijske groze, čipi v krvnem obtoku uresničenje svetopisemske prerokbe o satanovem žigu iz Knjige razodetja, ena takšna čudežna stvar – kako ste rekli, da se bo imenovala, internet? – pa zgolj sredstvo za širjenje strahu pred znanjem, sredstvo nezaupanja v znanost, neukosti, praznoverja in neumnosti. Trideset, štirideset let pozneje človek ve več kot kadarkoli v svoji zgodovini, devetdeset odstotkov celotnega današnjega znanja smo nagrmadili v teh tridesetih, štiridesetih letih, človek še nikoli ni bil pametnejši in nikoli – ne vem, kako naj to drugače povem – bolj neumen.
Vse to se mi je pletlo po glavi, ko sem bral novico o sojenju Žigu in Martini, staršema, katerih osemmesečna hčerka je umrla zaradi podhranjenosti in zanemarjanja, kot žrtev njune izbire načina življenja. Onadva sta mlada, moderna in kul, ekološko ozaveščena vegana, in tako sta se odločila vzgajati tudi svojo hčerko. In sta jo tudi vzgajala, »v sodelovanju z naravo«, vse dokler nista nekega dne opazila, da zavrača hrano, da je dehidrirana, oslabela in čudne barve, in se odločila, da jo končno prvič v življenju odpeljeta k zdravniku. Odločila sta se, da bo to naslednjega dne. Da se razumemo, ne mislim vzeti vil in bakle in se pridružiti množici pri linčanju Žiga in Martine. Vsekakor nista hudobna človeka: vse, kar sta počela, sta počela iz ljubezni, v iskrenem prepričanju, da delata najboljše za svojega otroka. Težava je prav v tem iskrenem prepričanju. Tudi tisti, ki verjamejo, da je Zemlja ravna plošča – in štirideset let pozneje je takih veliko več, kot si mislite – iskreno verjamejo v to. Ljudje navsezadnje verjamejo tudi v vstalega Jezusa in v sedemdeset rajskih devic.
Osupnila pa me je Žigova in Martinina zgodba s sojenja. Ona je rodila v kolibi, brez zdravnika, prepustila se je vsevedni materi naravi, otroka ni hotela odpeljati k pediatru in ga dati cepiti: uradna medicina je, kot vemo, velikanska prevara. Pa sta se v svoji vrnitvi k izvoru odrekla vseh znanstvenih dosežkov? Ne: vseh osem mesecev sta na svojem prenosniku surfala po spletu, da bi se posvetovala s prijatelji, veganskimi strokovnjaki in guruji alternativne medicine, čeprav so jima ves ta čas v tem istem prenosniku tičali odgovori na vsa vprašanja s telefonsko številko najbližjega pediatra vred. Čudežni svet spleta, zakladnica vsega človeškega znanja, je Žigu in Martini služil samo za razkrivanje svetovne zarote s cepljenjem otrok. Navadni google bi lahko rešil življenje njune hčerke, a onadva nista nasedla prevari. Od vse velike, sočne lubenice – če naj uporabim vegansko metaforo – sta pazljivo odvajala in jedla samo peške.
Pred štiridesetimi leti je celo nepismen, bogaboječ in praznoveren kmet iz gozda bogu za hrbtom vedel, da je treba bledega in oslabelega otroka takoj odpeljati k zdravniku v mesto. Štirideset let pozneje mladi, izobraženi in ozaveščeni starši mislijo, da morajo bledega in oslabelega otroka peljati kamorkoli in h komurkoli, le k zdravniku s končano medicinsko fakulteto ne.
Kako smo se lahko v teh štiridesetih letih tako temeljito poneumili?
