Sodnik dr. Zalar je med drugim zapisal, da sem v članku komentiral odločanje sodnikov rednih sodišč v primeru zaščite somalijske deklice in da sem namigoval na psihopatologijo sodnikov. Verjamem, da iz članka dovolj jasno in nedvoumno izhaja moja namera podati strokovno utemeljeno in kritično oceno dogajanja v zvezi z dolgotrajnim in časovno predolgim reševanjem humanitarnega primera somalijske deklice, ki je vključevalo slovensko dnevno politiko, javno upravo, pa tudi pravosodje. S trditvijo o domnevnem namigovanju na psihopatologijo sodnic in sodnikov, ki je najmanj površno nekorektna, sodnik mojih zapisov ni povzel ali citiral, pač pa jim je takšno vsebino pripisal.
Verjamem tudi, da je zaključek članka jasen. Izpostavim zelo pomembno vprašanje »testa za psihopate« in ob sklicu na tam omenjeno knjigo The Psychopat Test zapišem vprašanje o stopnji empatičnosti. To vprašanje je namreč ob primerih, kot je obravnavani primer somalijske deklice, in tudi glede na omenjeno knjigo, mogoče uporabiti kot »test za psihopate«. Ne naslavljam sodnic in sodnikov, pač pa dobesedno zapišem: »Knjiga Jona Ronstona z naslovom The Psychopat Test med drugim pojasni enostaven test za ugotavljanje, ali bi človek, tudi tisti na pomembni javni funkciji, morda lahko bil psihopat: z vprašalnikom za preverjanje njegove empatičnosti. Potemtakem tudi z vprašanjem: ali je humanitarni razlog legitimen razlog za privedbo tujca v državo – kaj o tem res mislite?« Sodnik dr. Zalar je ta odstavek domnevno razumel kot označitev sodnic in sodnikov kot psihopatov. Hm, zanimivo.
Sodnik dr. Zalar v odzivu zapiše, da moj komentar »temelji na zelo slabem poznavanju relevantnih dejstev in na nerazumevanju pravnih razsežnosti spora«. Zato naj bi bili moji sklepi »s pravnega vidika zmotni, z vidika morebitne politike izgrajevanja kakovosti v pravosodju pa bi takšne analize lahko vodile v povsem napačne smeri razvoja«. Bralec si ob tem sme misliti, da me morda s tem označuje za popolnega pravnega ignoranta in bebca. Skoraj simpatično.
Prej dobrohotno, kot pretirano, bi podobne, torej ne nujno strožje besedne oznake lahko uporabil kot jezikovni pripomoček pri pojasnjevanju, zakaj se mi zdi poklicni odnos sodnika dr. Zalarja do prava dokaj neposrečen, njegovo razlagalno razumevanje pravne teorije in temeljnih pravoslovnih konceptov, ki jih odpira v svojem odzivu, predvsem ustavniških, pa zmotno. In ker opravlja sodniško funkcijo, je to pomembnejše in usodnejše, kot če bi šlo zgolj za eno od razmišljanj predstavnikov pravniških poklicev.
Podrobno pojasnjevanje in analitično utemeljevanje temeljnih pravoslovnih in pravno teoretičnih vprašanj, predvsem pa ustavniških in ustavnopravno filozofskih konceptov, ki jih zadevajo v primeru somalijske deklice izpostavljena pravna vprašanja, v nekaj vrsticah tega vljudnostnega odziva ni mogoče. S takšnimi pojasnjevanji, oziroma s tovrstnim javnim učenjem prava že več let naslavljam javnost s svojim javnim delom (predavanja, članki, referati, knjige, komentarji). O ustavniških dimenzijah vprašanj, ki jih sodnik dr. Zalar načenja v svojem odzivu (predvsem o odnosu rednega sodstva do pravne filozofije, pravne argumentacije, ustavništva in ustave), pa sem zadnjič izčrpno in obsežno razpravljal v svoji znanstveni monografiji Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo.
Velja omeniti, da sodnik dr. Zalar v svojem odzivu v odstavkih, ki jih pomenljivo začne kot »tretjič, četrtič, petič«, ponovno odstre, prikaže in potrdi jasen in nedvoumen obstoj prav tistega velikega in usodnega problema slovenskega pravosodja, ki ga pogosto naslavljam pri svojem javnem delu, tudi v članku o somalijski deklici. Ta problem so že večkrat naslovile tudi suverene avtoritete slovenskega ustavništva in pravne filozofije, kot so npr. tudi (a ne le) prof. Boštjan M. Zupančič, ustavni sodnik Jan Zobec, prof. Ciril Ribičič, mag. Matevž Krivic, prof. Bojan Bugarič, prof. Lovro Šturm, ddr. Klemen Jaklič in nekateri drugi prepričljivi predstavniki pravoslovne odličnosti. Prav temu problemu je namenjen velik del besedila v moji, zgoraj omenjeni knjigi.
Pojasnjevalni odziv mi je v tem oziru s svojim odzivom na sodnikovo pisanje olajšal nekdanji ustavni sodnik mag. Matevž Krivic. Ne zdi se mi potrebno, da bi njegove razlage vsebine mojega članka in pravoslovnega učenja sodobnega ustavništva, ki jim pritrjujem, ponavljal.
V tej pisni izmenjavi mnenj, neposredno vezanih na primer somalijske deklice, pa se mi zdi prav posebej pomembno naslednje. Pojasnila sodnika dr. Zalarja, kako so v primeru somalijske deklice odločala redna sodišča, vključno z vrhovnim sodiščem, so natančna, razumljiva in koristna. Kot takšna so pomembna dopolnitev vsebine mojega članka, kjer se sodniškega dela nisem lotil tako parcialno analitično. Sodnik pojasni, da je upravno sodišče v nekaj primerih že razsodilo na način, ki bistveno ne odstopa od mojih stališč. Je pa, kot pojasni sodnik, v treh primerih sledilo napotkom vrhovnega sodišča. Četudi je, kot razumem sodnikova pojasnila, dvomilo v njihovo pravno pravilnost. Tudi v neempatičnost sodnic in sodnikov vrhovnega sodišča, ki ni pravno nepomembna. Sodnik Zalar je s tem in ob tem legitimno in odgovorno opozoril na velik problem v slovenskem pravnem sistemu, ki je star in nanj opozarja tudi g. Krivic: četudi za sodnike nikakor ni nujno, da se avtomatično in nekritično podrejajo stališčem vrhovnega sodišča, pa z neupoštevanjem stališč tega sodišča vendarle tvegajo – celo svojo kariero.
In še enega opozorila sodnika dr. Zalarja ne bi smeli prezreti. Izraziti ga je mogoče z vprašanjem, kaj, za vraga, se gre država, saj nobena od obravnavanih zadev, ki zadevajo pravice azilantov in človekove pravice, ne bi pristala na vrhovnem sodišču, če bi se država vsaj molče strinjala s sodbo nižjega sodišča! V tem oziru je moje opozorilo ne le na prepogosto nestrokovnost, ampak tudi na neemaptičnost političnih in sodnih struktur, še toliko bolj utemeljeno.
Ta vprašanja presegajo problem konkretnega primera somalijske deklice in so odločilnega pomena za slovenski pravni red, stopnjo pravne zaščite človekovih pravic in slovensko pravno kulturo.
Vseeno se mi izmika sklep, ali je sodnik dr. Zalar vsebino mojega članka razumel zelo površno in zatorej slabo, ali pa se jo je odločil interpretirati v ne najboljši veri. Obe alternativi sta slabi. Morda sem tretjo ali še katero nehote spregledal.
Osebna drža sodnika dr. Zalarja, zavzeta v njegovem odzivu, s katero sem se ob vljudnem, prijaznem in dobrovernem poskusu komuniciranja z njim že neprijetno srečal, tudi ni povsem nepomembna, ni pa odločilna za dobro sodniško delo. Odločilna je kakovost razumevanja pravnih konceptov in prepričljivost njihovega razlaganja pri sodniškem odločanju. Presojamo jo lahko na temelju sodniških odločitev, pod katere se podpisuje sodnik, in njegovih javnih prikazov osebnih stališč o pravnih vprašanjih. Četudi glede tega občutim dovolj zaskrbljenosti, pa sodniku dr. Zalarju želim uspešno sodniško delo. Navsezadnje kot sodnik neposredno vpliva na življenja ljudi in nacionalno pravno identiteto, s čimer znatno presega moj vpliv.
DR. ANDRAŽ TERŠEK
