Jean-Claude Juncker je vse od začetka svojega mandata na čelu evropske komisije dal jasno vedeti, da bo deloval politično. Krepko se je nameraval odmakniti od svojega predhodnika Joseja Manuela Barrosa, ki z usmeritvami komisije praviloma ni nasprotoval volji najpomembnejših držav članic. Obdobje svojega mandata na čelu izvršne veje oblasti v Uniji Juncker vidi kot prelomni čas integracije, ko se bo ta ali uspešno soočila s politično in gospodarsko konsolidacijo ali pa bodo z gospodarsko krizo dezintegracijski procesi politično-gospodarskih nacionalizmov Uniji zadali udarec vse večje nerelevantnosti na globalnem političnem parketu. Z reorganizacijo komisije v precej bolj politično telo je uvodoma nakazal, da želi komisarska ekipa od Evropskega sveta prevzeti iniciativo nadaljnjega poglabljanja evropske integracije tako na gospodarskem in političnem področju.

Sledila sta dva ključna predloga novega investicijskega svežnja za oživitev evropske gospodarske rasti in kovanja energetske unije, ki pa sta pri številnih državah članicah naletela na precej skeptičnosti. V krizi identitete Evropske unije so njegove prve politično-gospodarske poteze zrcalile željo, da se Evropa vrne k uvodnemu povezovalnemu elementu Evropske skupnosti za premog in jeklo – gospodarstvu. Med nadaljnjim izžemanjem skorajda bankrotirane Grčije je komisija temeljno načelo evropskega povezovanja – solidarnost – vendarle še uspela najti. Z ohlapnejšim dojemanjem izpolnjevanja javnofinančnih zavez Pakta stabilnosti pri Franciji in Italiji pa je zgolj še poglobila že tako obstoječa dvojna gospodarska merila v integraciji. Hkrati je poskušal z imenovanjem Federice Mogherini za visoko zunanjepolitično predstavnico Unije osemindvajseterico ponovno odločno postaviti na zemljevid globalnih mednarodnopolitičnih igralcev, a je visoki Junckerjev up klavrno pogorel ob največjem zunanjepolitično-varnostnem izzivu osemindvajseterice v zadnjih letih. Evropsko zunanjo politiko sta namreč s posredovanjem v ukrajinski krizi ponovno prevzeli Nemčija in Francija. Evropska identiteta se je tako v prvih mesecih Junckerjevega mandata okrepila v eni sami točki – zaščiti evroobmočja.

Takšen izkupiček za predsednika komisije seveda ni bil dovolj. Pred dnevi je presenetil z napovedjo, kako bi bilo evropsko identiteto mogoče dodatno okrepiti. Ker Evrope na zunanjepolitičnem področju nihče ne jemlje resno – tako Juncker – Evropa potrebuje svojo vojsko, s katero bi ščitila lastne vrednote tudi izven svojih meja. Predsednik Evropske unije je tako ponovno posegel po idejah ustanovnih očetov integracije, ki so le nekaj let po drugi svetovni vojni želeli vzpostaviti skupno evropsko vojsko Nemčije, Italije, Francije, Belgije in Nizozemske. Čeprav je zamisel o vzpostavitvi evropske obrambne skupnosti takrat hitro padla v vodo v francoskem parlamentu, se je po vzpostavitvi skupnega evropskega trga zamisel o evropski vojski vedno znova vračala kot predmet političnih razprav. »Z lastno vojsko bi lahko Evropa verodostojno reagirala na grožnjo miru v kateri od držav članic ali sosednjih držav EU,« je dejal Juncker.

Predlog predsednika komisije je poln nejasnosti in nepremišljen iz več razlogov. Za varnost Evrope že dobrih šestdeset let skrbi severnoatlantsko zavezništvo, in to na temelju najmočnejšega elementa kolektivne varnosti (»Napad na eno članico pomeni napad na vse«), podkrepljenega tudi z jedrskim orožjem. Zamisel o evropski vojski tako pomeni predvsem podvajanje že obstoječih obrambnih struktur z Natom in nove obrambne izdatke, kar je v neskladju z nenehnimi pozivi evropske komisije državam članicam k racionalnemu ravnanju z državnimi proračuni. Povrh tega ima Evropska unija že od leta 2007 vzpostavljenih 14 skupnih bojnih bataljonov za posredovanje v tujini, ki pa jih Evropski svet še niti enkrat ni aktiviral. Kljub temu v okviru multinacionalnih brigad pod evropsko zastavo vojaki iz držav članic že delujejo v štirih vojaških operacijah za zagotavljanje miru in varnosti: v BiH, Maliju, Srednjeafriški republiki in Somaliji.

Številne države članice EU tudi medsebojno sodelujejo s skupnimi mešanimi bataljoni, kjer poveljstvo periodično rotira. Največ tovrstnega sodelovanja s sosedami premore Nemčija, ki je sicer najbolj goreča zagovornica Junckerjevega predloga za evropsko vojsko. Če se države takšnega omejenega sodelovanja lotevajo prostovoljno, je precej manj verjetno, da bodo pripravljene temeljni postulat nacionalne suverenosti – celotno vojsko – postaviti pod skupno evropsko poveljstvo. Ne glede na sodelovanje v zvezi Nato se države članice nikoli niso bile pripravljene odreči temu delu suverenosti. Tudi zato je steber skupne evropske varnostne in obrambne politike vedno ostal najšibkejši člen Evropske unije. Njegova okrepitev je čakala na politično ugodnejšo klimo, ko bi se evropski projekt prijel do te mere, da bi skupnost evropskih držav presegla ozke gospodarske interese sodelovanja in stopila na pot federalizacije integracije.

Jean-Claude Juncker kot zaprisežen federalist še vedno sanja o Združenih državah Evrope in s svojim predlogom za skupno evropsko vojsko po prehitevalnem pasu riše vizijo, ki se vsaj v bližnji prihodnosti ne bo uresničila. Tako kot v preteklosti tudi sedaj o skupni evropski vojski obstajajo najrazličnejša mnenja. Avstrija kot nevtralna država je odločno proti, prav tako Velika Britanija, ki si želi povrniti več suverenosti v odnosu do Bruslja, ne pa nanj prenesti nove. V najpomembnejši državi na vzhodu integracije, Poljski, kjer bi za vojaško okrepitev svojih meja proti Rusiji načeloma morali biti zainteresirani, je svetovalec predsednika države general Stanislav Koziej Junckerjevo zamisel opisal kot »nepraktične sanje«. Skeptični so tudi v Estoniji in Latviji, nasprotno pa je navdušenje izrazila Finska, ki ni članica Nata in se očitno v vse bolj napetih odnosih EU z Rusijo počuti nekoliko varnostno izolirano.

Čez dobre tri mesece bodo evropski voditelji na vrhu v Bruslju pretresali dosedanje (ne)uspehe skupne varnostne in obrambne politike EU ter iskali načine za njeno krepitev. Razprava o evropski vojski se šele dobro začenja. V njej bi bilo dobro definirati, kaj so sploh tiste evropske vrednote, zaradi katerih bi ta utopična evropska vojska lahko posredovala v kakšni ogroženi evropski državi ali njeni soseščini. Trenutno se zdi, da je temelj evropske identitete namreč zgolj zaščita evroobmočja. Bi v Berlaymontu torej napotili vojsko tudi v Grčijo, ki v teh dneh razmišlja o nacionalizaciji nemške lastnine kot poplačilo izostalim reparacijam iz druge svetovne vojne?