Slovenija je zaradi pasivnosti matične zveze izgubila suverenost na vitalnem področju panoge. Čeprav je drugoligaško tekmovanje INL pred tremi leti krenilo kot skupni projekt obeh držav, je popolnoma jasno, da vse pomembne odločitve sprejmejo na Dunaju. Če je Hokejska zveza Slovenije resnični soustanovitelj lige INL, bi se morala tako tudi obnašati in ščititi interese vseh slovenskih klubov, vendar praksa kaže, da aktualno problematiko načeloma zaobide. Ob tem se poraja vprašanje, kakšne zadolžitve ob majhni količini dela sploh imajo številni funkcionarji v pisarni hokejske zveze. Ne gre pozabiti, da je njihova edina dolžnost na članski klubski ravni zgolj organizacija državnega prvenstva, s katerim imajo zaradi vsakoletnega spreminjanja formata tekmovanja in nedorečenih urnikov tekem kopico težav. Vse to kaže na pomanjkanje vizije v hokejski zvezi, ki bo v prihodnosti morala zavzeti odločnejšo držo. Ker liga INL v slovenski hokejski prostor tudi zaradi visokih stroškov ni prinesla izboljšav, se je smiselno vprašati, ali je sploh vredno nadaljevati takšno tekmovanje ali bi se bilo nemara bolje ozreti po alternativah.
Zadnji primer neregularnega podaljška tretje tekme četrtfinala INL med Jesenicami in Slavijo je dodatno očrnil ligo in v domači hokej vnesel obilo nemira. Epilog je bil klavrn in daleč od športnega duha. Jeseničani so ubrali napačno taktiko in tudi s hujskaškimi sporočili na socialnih omrežjih zaradi vložitve utemeljene pritožbe pritiskali na Slavijo. Se bo kdo vprašal, komu na čast so hokejisti zaloškega kluba po nekajdnevni burleski končali sezono (nekateri pa celo kariero) tako, da so izgubili še dostojanstvo?