Objava seznama profesorjev, ki so poleg rednega dela in redne plače na podlagi podjemnih in avtorskih pogodb prejemali še visoke honorarje za dodatno delo, v nekaterih primerih celo nekajkrat višje od plače, vse bolj razkriva zmedo in pomanjkanje nadzora nad dodatnimi zaslužki zaposlenih. Poenotenih meril o tem, kolikšen delež na trgu pridobljenega prihodka zadrži fakulteta in kolikšen delež v obliki honorarja prejme izvajalec, torej profesor, ni. Kaže, da je fakultetam skupno le to, da gre levji delež za honorarje, fakulteti pa od tržne dejavnosti ostane bore malo.
Po oceni nekdanjega rektorja ljubljanske univerze dr. Stanislava Pejovnika se delež, ki ga iz naslova tržnih prihodkov dobi fakulteta, giblje med 12 in 18 odstotki za režijo, nekaj dobi za opremo in infrastrukturo, večina pa je namenjena prav za honorarje. Na ljubljanski univerzi pojasnjujejo, da rektorat prejme pičlih 0,2 odstotka. Dogovarjanje o honorarjih je v pristojnosti posamezne članice univerze, potekalo pa naj bi na osnovi cenikov, ki jih sprejme upravni odbor posamezne članice, je za spletni portal Agencije Tromba povedala glavna tajnica univerze Mihaela Bauman Podojsteršek.
A honorarje je, ko gre za tržno dejavnost, zelo težko »izmeriti«. Če namreč lahko za dodatno pedagoško delo na podlagi cenika, ki ga ima fakulteta, brez težav izračunamo ceno dodatnega dela, je v primeru ekspertiz in izvedenskih mnenj to bistveno težje. Dodatno shizofrenost predstavlja določilo v statutu ljubljanske univerze, da ima ta na področju pridobivanja sredstev na trgu status samostojne pravne osebe, čeprav je računsko sodišče medtem zavzelo stališče, da so vsa javna sredstva, ki jih upravlja javni zavod, obravnavana kot javna sredstva, ne glede na to, kako so bila pridobljena. »Lahko iskreno povem, da kot rektor nisem vedel, koliko kateri profesor skupno zasluži,« dodaja Pejovnik.
Brez nadzora nad »popoldanskim« poslovanjem
A še bolj kot posli, ki jih za zunanje naročnike redni profesorji opravljajo v okviru fakultete in ki so te dni celo odnesli ministrico za izobraževanje Stanko Setnikar Cankar, je netransparentno »popoldansko« poslovanje rednih profesorjev, ki poleg polnega ali celo 120-odstotnega delovnega časa delajo še prek s.p., podjetja ali celo obojega.
Čeprav zakon o delovnih razmerjih določa, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost delodajalca in bi mu lahko pomenili konkurenco, univerze soglasja sistematično izdajajo zgolj za dodatno 20-odstotno zaposlitev, ki jo zakon dopušča kot izjemo. Nadzor nad tem, kdo od zaposlenih opravlja še pridobitno dejavnost v lastnem podjetju ali kot samostojni podjetnik, je po besedah sogovornikov bolj izjema kot pravilo – čeprav bi morale fakultete presojati ne samo, ali bo na ta način dodatno obremenjeni profesor sposoben kakovostno opravljati svoje redne pedagoške in raziskovalne zadolžitve, ampak tudi, ali je posel, ki ga opravlja v prostem času, sploh etično in drugače primeren za zaposlenega na javni univerzi.
»Brez soglasja delodajalca nihče ne bi smel odpreti podjetja,« je prepričan nekdanji rektor ljubljanske univerze dr. Stanislav Pejovnik. A zatakne se pri določilu o konkurenčni klavzuli. »Ta debata ima že dolgo brado, začela pa se je z vprašanjem, ali sme univerzitetni profesor predavati na zasebni šoli. Odgovor je jasen, ne sme, saj to nesporno predstavlja konkurenco njegovemu delodajalcu. Ali sme opravljati svetovalno dejavnost? Tukaj pa odgovor ni enoznačen.« Ljubljanska univerza se s presojanjem sicer ne ukvarja, kar pomeni, da redni profesorji, z izjemo predavanj, lahko opravljajo kakršno koli pridobitno dejavnost. Po mnenju sogovornikov bi bilo sicer optimalno, da to počnejo samo v okviru univerze, s čimer bi – namesto astronomskih honorarjev – dobili določen (manjši) dodatek k plači, s tem pa zagotovili sredstva za plače sodelavcev, pokritje materialnih stroškov, nabavo opreme in druge potrebe, kar naj bi bil po mnenju dr. Romana Jerale s Kemijskega inštituta tudi primarni smisel opravljanja tržne dejavnosti.
Profesorji s podjetji
Realnost je trenutno precej drugačna. Veliko znanih profesorjev ima podjetje ali status samostojnega podjetnika in tako svetujejo zasebnim ali javnim naročnikom ter zanje pišejo študije in različna mnenja. Koliko je neko državno podjetje plačalo profesorju, ki obenem dela na javni fakulteti, verjetno nikoli ne bo podatek, dostopen na Supervizorju, kot tudi ne, koliko je zaslužil preko raznih inštitutov in zavodov. Četudi so ti v lasti fakultet, financiranih iz javnega denarja, jih Supervizor ne sme zajeti, saj niso neposredni proračunski porabniki in niso v lasti države. Navsezadnje pa lahko profesorji in drugi strokovnjaki izstavljajo račune tudi neposredno naročnikom.
Dva takšna profesorja (a še zdaleč ne edina), ki spretno kombinirata delo na fakulteti z delom prek inštituta in svojih podjetij, sta dr. Rajko Pirnat in dr. Senko Pličanič z ljubljanske pravne fakultete. Tako Pirnat, vplivni pravnik, kot Pličanič, ki je v preteklosti vodil pravosodno ministrstvo, sta redno zaposlena na fakulteti za polni delovni čas, obenem pa imata 20-odstotno dodatno zaposlitev na njenem inštitutu za javno upravo. Profesorja imata poleg tega močno razvejano tudi podjetniško dejavnost. Skupaj sta lastnika podjetij IJU Consulting, ki je leta 2013 ustvarilo 65.324 evrov prihodkov (leto prej 211.000 evrov), in DSJU, ki je imelo v istem letu skoraj četrt milijona evrov prometa. Oba imata odprt tudi s.p., kolikšne prihodke ustvarjata, pa (še) ni znano.
»Ravno zato smo v času mojega mandata ustanovili tri zavode, preko katerih bi potekalo vse delo za zunanje naročnike,« pravi Pejovnik. »V okviru univerze smo namreč želeli ustvariti takšne pogoje, da bi profesorji na trgu lahko delali in dodatno zaslužili, hkrati pa prispevali tudi k razvoju fakultete.« Na vprašanje, kako naj bi se delil denar, nekdanji rektor odgovarja z nasmehom: »To je nikoli razrešeno vprašanje: ali denar, pridobljen na trgu, razdeliti enakomerno vsem članicam ali pa si ga zasluži tista fakulteta, ki ga je pridobila.«
Tog sistem in nizke plače
Po mnenju zaposlenih v visokem šolstvu sta ključna vzroka težav dva. Najprej prepričanje, da imajo redni profesorji zgolj šest do osem ur pedagoške obveznosti, kar ne drži, saj njihov delovnik traja običajnih 40 ur. Res pa je, da zaradi naziva rednega profesorja, ki ga ni treba obnavljati, niso podvrženi tako velikemu pritisku po znanstvenem raziskovanju in objavljanju, zaradi česar v odsotnosti učinkovitega nadzora lažje opravljajo tovrstna »dodatna dela«. Drugi problem so izjemno nizke plače, saj je po besedah enega od rektorjev ura raziskovalca oziroma profesorja pri nas cenejša od ure mehanika.
Rešitev je, po mnenju Pejovnika, takojšnja sistemska ureditev financiranja visokega šolstva, pri čemer bo odrejanje zadolžitev profesorjev bolj prožno, njihovo dodatno delo pa podvrženo bistveno večjemu nadzoru.
Barbara Smajila, Tomaž Modic
Od kod vse profesorji in zaposleni
na fakultetah dobivajo plačo in honorarje
Supervizor, Ajpes, Dnevnik
podatki
dobiček ali
avtorski honorar
d. o. o.,
s. p.
fakulteta
avtorski
honorar
redna
plača
lastniki
redno delo
študije,
svetovanje
profesorji
in drugi
zaposleni
lastnik
dodatno delo
plačilo
dodatno delo
avtorski
honorar
avtorski
honorar
državna
in zasebna
podjetja
študije, svetovanje
inštitut
plačilo
Vse zaposlitve in podjetja Rajka Pirnata in Senka Pličaniča
Supervizor, Ajpes, Dnevnik
podatki
IJU
Consulting,
d. o. o.
s. p.
s. p.
solastnik in
direktor
solastnik
DSJU,
d. o. o.
solastnik in
direktor
solastnik
Rajko
Pirnat
Senko
Pličanič
Inštitut
za javno
upravo
20 %
zaposlitev
20 %
zaposlitev
lastnik
100 %
zaposlitev
100 %
zaposlitev
Pravna
fakulteta