Učinkovitost javnega šolstva je ključna tema v večini razvitega sveta. Poleg pozornosti politike je bila deležna tudi obsežne znanstvene obravnave. V šolstvu namreč ponikne znaten delež javnega denarja tudi v najbolj tržno usmerjenih gospodarstvih, kot sta ZDA in Velika Britanija. Hkrati pa, razen anekdotskih dokazov in osebnih izkušenj, ki jih imajo s šolskim sistemom posamezniki, objektivne mere učinkovitosti porabe denarja v šolstvu praktično ne obstajajo. K temu nedvomno prispeva dejstvo, da je učinkovitost posamezne šole ali celo učitelja zelo težko merljiva, čeprav se morda celo strinjamo o tem, da je dobra ali slaba.

Kako bi izmerili kakovost učitelja? Z zadovoljstvom učencev? Staršev? Čeprav bi to najbolj neposredno zajelo zadovoljstvo »uporabnikov«, mera ni objektivna in tudi ne neposredno primerljiva med učitelji, kaj šele šolami. Ravno tako je problematično sklepanje o kakovosti učitelja zgolj na podlagi uspeha učencev pri standardiziranih testih. Študije za večino držav (Lazear 2000, 2001; Neal, 2011) kažejo, da se učni proces hitro prilagodi izključno cilju uspeha na merodajnih testih in ne krepi splošnega »človeškega kapitala« učencev. Merjenje uspešnosti z oceno na standardiziranem testu pa lahko motivira učitelje tudi v moralno spornejše metode »pomoči« učencem pri reševanju testov. Ugotovljeno je bilo, da se učitelji hitro prilagodijo novim okvirom, ki diktirajo višino njihove plače (Glewwe in soavtorji, 2010, Neal, 2011), čeprav to pomeni goljufanje na testih (glejte tudi Freakonomics, 2005).

Pa bi nagrajevanje učiteljev na temelju standardiziranega testiranja imelo dolgoročni smisel za učence? Do sedaj je pri debati o tej temi kronično primanjkovalo empiričnih dokazov, čeprav je vladalo prepričanje, da takšno nagrajevanje učiteljev v končni fazi učencem škoduje. Prineslo naj bi zgolj kratkoročne koristi v boljšem reševanju testov, ki pa hitro zbledijo. Nedavna študija Victorja Lavyja (NBER, 2015) ponuja redek vpogled v dolgoročne učinke nagrajevanja učiteljev na »življenjski uspeh« učencev. Študija, ki je slabi dve desetletji spremljala dosežke vzorca srednješolcev, je ugotovila, da nagrajevanje učiteljev glede na uspeh učencev ni negativno vplivalo na učni in poklicni razvoj otrok. Dejansko so bili v primerjavi s kontrolno skupino uspešnejši tako v nadaljnjem šolanju kot tudi pri iskanju zaposlitve.

Zgornji naslov je seveda za slovenske razmere bogokleten. Razlogov za to je več. Najpomembnejša sta vezana na dejstvo, da imamo skoraj izključno javno šolstvo. Ker so šolstvo in šolniki vključeni v javni plačni sistem, so možnosti za stimulacijo ali destimulacijo pri plačah že v osnovi omejene. Na žalost. Prav tako plačna diskriminacija glede na kakovost opravljenega dela oziroma učinkovitost ni del slovenske kulture dela. Prepogosto niti v zasebnem sektorju. Poleg tega bi se hitro pojavile, sicer upravičene, zahteve po uvedbi podobnega sistema nagrajevanja uspešnosti v celoten javni sektor, kar bi uvedbo nagrajevana odmaknilo še za nekaj let oziroma idejo ustavilo na mestu.

Ovire plačevanja učiteljev po uspehu učencev so tudi praktične narave. Mnogi učitelji bi vam potihem priznali, da bi bili veseli, če bi se jim njihov trud v učilnici poznal tudi na banki, vendar jim cehovska solidarnost preprečuje, da bi se do tega glasneje opredelili. Na nasprotni strani bodo namreč stali tisti delavci izobraževalnega sistema, ki nimajo interesa ali sposobnosti, da bi bili dobri učitelji. V bran se jim bo postavil sindikat, ki bo vztrajno luknjal kakršen koli predlagani mehanizem nagrajevanja nadpovprečno uspešnih in seveda kaznovanja slabih učiteljev.

In imeli bodo prav. Vsak sistem nagrajevanja učiteljskega angažmaja bo imel svoje pomanjkljivosti, ker je uspešnost poučevanja pač objektivno težko meriti. Prav tako ostaja odprto vprašanje, kako dolgo bi shema nagrajevanja ostala skrita učencem in staršem. Ko bi enkrat postalo znano, kdo so boljši in kdo slabši učitelji, bi starši, pričakovano, pritiskali na menjavo učiteljev ali celo odpuščanje najslabših. Vsekakor bi želeli omogočiti svojim otrokom najboljše pogoje, ki bi poleg »dobre« šole lahko vključevali tudi »dobrega« učitelja.

A tudi to, da sistem nagrajevanja ni in ne bo popoln, ne sme biti razlog, da se v tej smeri ne zgodi nič. Trenutno so dobri učitelji znatno podplačani in dodatno demotivirani z dejstvom, da njihovi manj vestni sodelavci svojo plačo zaslužijo tudi z bistveno manj truda. Za zdaj, razen njihovega morebitnega moralnega zadoščenja ob zavedanju, da so svojim učencem dali dobro popotnico, učiteljev ne motiviramo. Lahko računamo na njihovo predanost delu tudi potem, ko bodo spoznali, da obstaja lažji način, da zaslužijo svojo plačo? Si upamo na to staviti svojo prihodnost?