Žirija je letošnjo bero 35 prispelih besedil označila kot zelo povprečno. Avtorji sicer tečejo za duhom časa, ki pa se, kot ugotavljajo žiranti, v večini prispelih dramskih tekstov ne pusti ujeti: »Ostaja neulovljiv na oblikovni, slogovni in idejni ravni. Oblikovno lahko večino prispelih dram označimo za klasična besedila, ki pa ostajajo daleč stran od velikih klasičnih dram. Letos so v besedilih močno zastopani monologi in monološke replike. Opaziti je tudi odsotnost dejanj in akcij.« Morda bi lahko sklepali, da Slovenci enostavno nimamo smisla za dramatično, vsaj ne v dramskem smislu. Kar je svojevrsten paradoks, če pomislimo, kako živo je naše gledališko dogajanje – v enem samem letu smo imeli več kot 120 premier v profesionalnem okolju, k temu je treba prišteti še množično ljubiteljsko produkcijo. Ali torej raje režiramo in igramo (gledamo) kot pišemo?
Ne bo držalo, produkcija drugih literarnih žanrov, predvsem romana, pa tudi poezije, kaže zavidljive kvantitativne kazalce; tudi med nominiranci za Grumovo nagrado so kar trije tudi avtorji romanov. Je torej dramski tekst težje tržiti, ker izdaj, če poprej ne doživijo gledališke uprizoritve, praktično ni? (A koliko zasluži večina z romanom, ki zahteva neprimerno več časa?) Ali pa enostavno nismo za dialog, imamo raje »monologe in monološke replike«? V tem zna biti nekaj resnice, saj so dialogi tudi šibka točka naših filmov in predvsem televizijskih nadaljevank, kjer ima človek večinoma občutek, da smo nacija neskončnega pingponga enih in istih butastih floskul. Če pa se ozremo onstran umetniške produkcije – kultura dialoga, argumenta in razvoja razprave je v tem prostoru dejansko še redkejša kot v dramski pisavi.
