»Zmaga za Vegovo!« se je zaslišalo iz zvočnikov in skupinici mladih sta si segli v roke. Okoli velike ploskve so se gnetli dijaki, upajoč, da bo ravno njihov robot najhitreje prenesel barvne objekte v ustrezen koš na drugi strani poligona – začela so se namreč izločilna tekmovanja tretjega turnirja Lego Masters, ki so ga v okviru Dni avtomatike včeraj pripravili na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Na turnirju, ki je bil v osnovi namenjen študentom, so letos prvič sodelovali tudi dijaki.

Zanimanja ne manjka

»Pa to ni res,« je bilo slišati, ko se je robot začel nenadzorovano vrteti v krogu. Razočarani vzdihi so pospremili tudi napačno razvrščanje objektov ali prepočasno obračanje robotkov, ki jim je pri lociranju pomagal barvni senzor. Ekipa Menstronavtov se je živčno prestopala, držala za glavo in glasno spodbujala vozeči se kup elektronike, njeni nasprotniki pa so pot svojega robota spremljali mirno in zelo natančno. Žiga Volovšek in Žiga Volk iz ekipe Megabot sta se že uvrstila v četrtfinale in zadovoljna opazovala svoje nasprotnike, ki so se še borili za mesto v nadaljevanju tekmovanja. Dijaka drugega letnika Gimnazije Lava iz Celja sta se z robotiko začela ukvarjati v srednji šoli, kjer ju je v krožku spodbujal mentor.

Mentorja imajo tudi Žan Besednjak, Nejc Skrt in Staš Bucik iz tehniške gimnazije šolskega centra Nova Gorica, vendar so večino dela poskušali opraviti samostojno. Sošolci so se povezali prvi teden v srednji šoli in se sami začeli ukvarjati s sestavljanjem in programiranjem. Prva oprema in kocke so bile njihove. »Vključno s programiranjem smo za sestavljanje robota porabili približno tri tedne. Ko imaš napisan osnovni del programa, pa ga je treba še izpiliti.« Največje preglavice so jim delale različne dimenzije miz, ki lahko robota oziroma program zmotijo.

Krištof Debeljak, profesor mehatronike v Šolskem centru Škofja Loka, mentor dveh ekip, ki sta se med seboj pomerili v četrtfinalu, je povedal: »Ekipi Akro je uspelo priti v polfinale, kar je lep dosežek, tudi zato, ker smo edina strojna šola na tekmovanju.« Zanimanje za robotiko je na njihovi šoli precejšnje; pri predmetu mehatronika je v učni program vključeno delo z industrijskimi roboti in moderno mehanizacijo.

Vstopnica v obetavne poklice

Igor Škerjanc, glavni koordinator tekmovanja Lego Masters, je bil z odzivom srednjih šol zelo zadovoljen: »Nihče ni pričakoval 80 dijakov. Zanimanje za to področje je očitno veliko. Dijakom je treba dati možnost, da se vključijo.« Glavni cilj turnirja je navdušiti dijake za svet robotike, avtomatike in tehnike. Videti je, da jim je to že uspelo. Kljub temu da je bilo za nekatere tekmovanje že končano, so tekmovalci vseeno poskušali ugotoviti, kje se je zgodila napaka. Drugi so pred finalnimi boji popravljali še zadnje programske zagate, vendar so bili proti ekipi Starih mačkov nemočni. Škerjanc je turnir označil za prvo vstopnico v svet področij, ki jih prepoznava kot zelo zaposljiva. »Naši diplomanti so dobro zaposljivi, izkušnje na trgu dela večinoma pridobivajo že med pripravljanjem diplome.«

Za študente je bila sicer naloga nekoliko zahtevnejša. Napisati so morali algoritem, s katerim se je moral robot namestiti na barvni površini, nato pa najti pot do odlagališča za ploščice. Robot se je po poligonu orientiral s pomočjo barvnega senzorja, ultrazvočnega senzorja in senzorja dotika. Da je bila naloga še težja, jim je ovire na poligon postavila nasprotna ekipa in jim prav tako določila začetni položaj.

»Na papirju se zdi preprosto«

Luka Stanič je bil edini član ekipe Legotron in je dejal: »To je bila mogoče napačna odločitev, saj si več članov delo lahko razdeli. Vendar sem vseeno zelo zadovoljen, pridobil sem veliko znanja o senzorjih in robotih. V primerjavi z drugimi je moj sistem narejen bolj robustno, vendar mislim, da ima tako več možnosti, da nalogo opravi.« Študent drugega letnika elektrotehnike, ki so ga ravno zaradi tekmovanja roboti začeli bolj zanimati, se je na izziv prijavil z malo programerskega znanja, na koncu pa je osvojil drugo mesto med študentskimi ekipami. Prehiteli so ga Hroščki.

Žiga Petrič se je tekmovanja udeležil skupaj s sošolcem. Študenta avtomatike na drugi stopnji sta ocenila, da je bil letošnji izziv zelo dober, in se odločila, da preizkusita do zdaj pridobljeno znanje. »Pripravljala sva se skoraj ves mesec, zadnjih nekaj dni pa intenzivneje. Ekipi R2D2 & C3PO kaže dobro, kljub temu bi nama za optimizacijo naloge prišel prav kakšen teden več. Na papirju je vse videti enostavno, ko pa imaš problem pred seboj, se nenadoma pojavi milijon napak.«

Edino dekle na tekmovanju je bila Emilija Simič, ki – prav tako med samimi fanti – na magisteriju nadaljuje študij avtomatike. »Tehnika me že od nekdaj zanima,« pravi. Žal ji je bilo, da so morali kljub dobremu algoritmu zaradi tehnične težave predčasno končati tekmovanje. Emilija trenutno išče prakso v tujini. »Veliko priložnosti je v Nemčiji in Skandinaviji. Mislim, da v prihodnosti področju avtomatike kaže dobro.«